Ja, seveda moramo na volitve! Ne samo zato, ker je to naša državljanska pravica. In dolžnost. Ampak predvsem zato, ker gre v nedeljo za prelomne volitve. In ne v tem smislu, kar v zvezi s prelomnostjo volitev govorijo politične stranke. Ki tezo o prelomnosti volitev ponavljajo na vsakih volitvah. Še posebej, če si na volitvah obetajo dober volilni rezultat. Ali celo zmago.

Seveda je jasno, da je volilni rezultat za vsako stranko prelomen. Zato je njihovo govorjenje o prelomnosti logično. A tokratne volitve so prelomne v drugačnem smislu. Na drugačen način.

Posest, fevd, domačija …

Tokratne volitve bodo namreč odločale o tem, ali se bodo nadaljevali procesi privatizacije države, ki jih aktivno izvaja sedanja vlada tako, da državo brezsramno spreminja v svojo privatno posest, svoj fevd, v lastno domačijo. Da lahko v teh okvirih kot gospodar počne vse, kar ji pride na pamet in kar ji koristi.

Če se bodo ti procesi nadaljevali, čez štiri leta ne bo več države v modernem, zahodnem smislu. Imeli bomo samo še domačijo oz. fevd, na katerem bo absolutni gospodar odločal, kdo bo zasedel vodilna mesta v podjetjih, kdo bo v nadzornih svetih, kako naj nadzorni sveti na vodilna mesta postavljajo ljudi, ki o zadevah, ki jih vodijo, nimajo pojma. Najbolj ilustrativna primera te vrste sta sedanji direktor RTV in minister za pravosodje.

Še več! Absolutni gospodar bo odločal tudi o tem, o čemer zdaj morda vsaj na videz še ne odloča.
​{embed_info_box}199211{/embed_info_box}

Ali lahko telefoniramo?

V šali pravim, da če se bo vladanje te vlade nadaljevalo, bomo čez štiri leta morali velikega vodjo vprašati, ali lahko telefoniramo. In komu lahko telefoniramo. Država in državna kontrola bosta požrli civilno sfero in civilno družbo do maksimalne možne mere. Kar je seveda teoretični problem. O katerem bi moralo kakšno politološko društvo organizirati resen strokovni posvet.

A za volilce je pomembna praktična dimenzija tega problema. Ki se najbolj preprosto rečeno glasi: civilno sfero bomo spravili pod maksimalno kontrolo države, ti pa boš — če si naš in če na to pristajaš — v zameno dobil varnost in položaj(e), ki jih glede na svoje sposobnosti in delo ne bi dobil nikoli.

To je dejanski volilni program strank, ki tvorijo sedanjo vladno koalicijo. In ki se pred volitvami pretvarjajo, da niso ena stranka. Da so različne stranke. Zato, da zmedejo volivce. Da bi ustvarile videz pluralnosti. Ki je v praksi ni. V praksi je samo ena trda linija. Ena trda roka.

Odločitev je naša

Zato je treba tokrat na volitve. In voliti strateško. Ne po okusu. Ne po programih. Ne po tem, kdo ti je najbolj všeč. Kdo ima najlepši plakat. Koga poznaš. Kdo ti je stisnil roko. Itd. Treba je voliti tiste, ki lahko ustavijo ukinjanje civilne družbe in civilne sfere.

Seveda bo tudi na teh volitvah več strank, ki se zavzemajo za takšno politiko. Za takšno družbo in državo. A po raziskavah javnega mnenja je samo ena stranka taka — Gibanje Svoboda —, ki lahko stranke sedanje vladne koalicije tudi premaga.

Zato je treba, če hočemo v praksi ustaviti požiranje civilne družbe in civilne sfere s strani države, voliti Gibanje Svoboda. In to neglede na to, ali se dejansko strinjamo z vsemi točkami njegovega programa. Ker zdaj ne gre za okus. Ali za razlike v programih. Zdaj gre za to, v kakšni družbi in državi želimo živeti. O tem lahko v nedeljo odločamo sami. O tem imamo moč odločiti v nedeljo.
​{embed_info_box}199212{/embed_info_box}

Kaj jim bo škodilo na volitvah

Seveda bi bil riziko manjši, če bi se stranke tako imenovane slovenske levice že pred časom združile z Gibanjem Svoboda v enotno volilno fronto. O tej potrebi sem že mesece nazaj pisala. In govorila. Vendar se to ni zgodilo, tako kot sem predvidela. Žal. Leve stranke je kot ponavadi — in kot se to v parlamentarnih demokracijah nasploh rado dogaja  — vodila narcistična percepcija lastnega pomena in lastne nerealistične, narcistične grandiozne ideje. Jaz bom predsednik/predsednica vlade, jaz bom na volitvah zmagal/zmagala itd. Kar jim je v predvolilni kampanji škodilo.

In to jim bo škodilo tudi na volitvah. Pred pragom parlamenta bo namreč ostalo nekaj levosredinskih strank, ki bi prišle v parlament, če bi bile združene z Gibanjem Svoboda. In ki bi lahko okrepile podporo novi vladi.

O vsem drugem pa kasneje

Tu se seveda odpira vprašanje, ali je bilo vredno vztrajati na lastnih narcističnih pozicijah. A pustimo zdaj to. Kar je, je. Kar lahko volimo, lahko volimo. Kar je smiselno voliti, bomo volili. To je to. 

Dragi državljani in državljanke, pojdite torej v nedeljo nujno volit. In volite strateško. Ne drobite svojih glasov. Dve tretjini slovenskega volilnega telesa ne pripada desnim strankam. Če bomo šli volit in če bomo volili strateško, bomo ohranili ne samo slovensko civilno družbo in avtonomijo civilne sfere, ampak tudi možnost, da bomo imeli v naslednjih letih vsaj za silo moderno in vsaj za silo demokratično državo. 

O vsem drugem pa se bomo pogovarjali — in prepirali — kasneje.