“Ste se strinjali s tem, da je bil ta gospod eden ključnih svetovalcev predsednika vlade?”

“Saj jaz ne vem, če je bil eden ključnih svetovalcev. Jaz ga nikoli nisem videl in se z njim tudi nikoli nisem pogovarjal.”

“Niste imeli nobenih težav s tem, recimo, če je bil?”

“Jaz s tem imam težave, jaz s takšno osebo ne bi mogel sodelovat.”

“Ste glede tega kaj ukrepali? Ste v stranki kaj rekli?”

“Glede njega sem rekel, da mi sodelovanje z njim ni všeč, seveda.”

“Kaj pa so rekli?”

“Kdo?”

“Ja v stranki.”

“Ja kaj so rekli? Saj jaz ne vem, če je bil svetovalec.”

“No, ampak kaj so rekli? Ste rekli, da ste rekli. Kaj so rekli potem?”

“Marsikdo deli mnenje, ki ga imam sam.”

“Niste bili uslišani? Vas niso poslušali?”

“Saj pravim, da ga nisem nikjer videl kot svetovalca.”

Ionesco

Tekst, ki se ga ne bi sramoval niti Ionesco, je zapis dialoga med voditeljico in kandidatom na enem izmed soočenj na nacionalni televiziji. Imena sem izpustil zato, ker je zgodba o davčnem svetovalcu bivše vlade dovolj znana in tudi brez imen vsi vemo, za koga gre. Pa tudi zato ne omenjam imen, ker besedilo s tem na nek način izstopi iz časa in zasije v vsej svoji fenomenalni absurdnosti.

Slovenska politika kdaj pa kdaj nehote sproducira vrhunska umetniška dela — v konkretnem primeru vinjeto na temo izmuzljivosti in nesmisla, ki bralca in bralko spravlja v smeh in navdaja z nelagodjem. Ali po domače: kdo je tu nor in kdo se iz koga norca dela?

Nelagodje je tu ključna beseda. Ne gre samo za nelagodje, ki ga čuti občinstvo. Kandidat se v situaciji — ki v resnici ni gledališka, ampak še kako realna — ni počutil dobro. In ni bil edini. Tudi zato ga ne izpostavljam z imenom in priimkom. Njegove tekmice in tekmeci, soočeni z neprijetnimi vprašanji o svoji politični in poslovni preteklosti, so podobno neprepričljivo mencali, se zapletali v miselne akrobacije ter se izgubljali na logičnih brezpotjih.

Niso vsi isti

Niso vsi isti. Nikakor ne. Na to miselnost ne pristajam nikoli in nikdar. Ampak tu se ne ukvarjam s politiko. Politika me tokrat zanima kot predstava. Na eni strani kot umetnost in na drugi kot razvedrilo.

V čem je razlika? Če poenostavim: politika kot umetnost me sili, da se soočam s stvarmi, ki bi jih najraje pozabil, medtem ko mi politika kot razvedrilo govori točno tisto, kar želim slišati. Umetnost zastavlja težka vprašanja, razvedrilo pa ponuja preproste in nemalokrat cenene odgovore.

Zakaj se mi zdi ta premislek pomemben v kontekstu javne RTV?

Televizija je še vedno najpomembnejši oder, na katerem se dogaja politika kot predstava. V zvezi s političnimi vsebinami na RTV desnica že leta vztrajno ponavlja mantro uravnoteženosti. O tem, kako nesmiseln je ta pojem in kako škodljiv je ta imperativ, sem pisal že večkrat in seveda nisem edini. Toda vztrajnost uravnoteževalcev je obrodila sadove. Kako bogata bo bera, bomo še videli — a cvetk je vedno več.

JAK

Eno zelo konkretno razcveteno smo lahko občudovali prejšnji teden. Obnovimo: v sredo, 12. oktobra, je Dimitrij Rupel odstopil z mesta direktorja Javne agencije za knjigo. Še isti večer je bila ministrica za kulturo Asta Vrečko povabljena v Odmeve, kjer je govorila o aktualnem dogajanju na JAK. Toda naslednji dan je bil v isto oddajo (z drugim voditeljem) vabljen zdaj že bivši direktor, ki je povedal svoje.

Pustimo “nepomembne” podrobnosti. Recimo to, da je bil gospod Rupel v četrtkovo oddajo povabljen, ministrica za kulturo pa v srédino oddajo ne. To dokazuje, da ena stran principa uravnoteženosti še vedno ni dojela. Odmevi v sredo, ki so gostili ministrico, so hoteli slišati še drugo plat zgodbe. Odmevi v četrtek pa so načrtno hoteli slišati samo eno plat.

In morda imajo naši vrli in večni uravnoteževalci v mislih prav to — kar mi je po vseh teh letih prvič padlo na pamet.

Benevolentno

Postajam ciničen, vem. A tokrat si po mojem lahko to privoščim. Kaj pa če načelo uravnoteženosti že vsa ta leta napačno razumemo? Da ne gre za to, da povabimo v studio dva gosta, od katerih prvi trdi, da dežuje, drugi pa, da sije sonce — in da je resnica nekje vmes. Ali še tem manj za to, da bi bil v igri “sovražni” prevzem Informativnega programa s strani desne politične opcije, ki se na javni RTV počuti večno zapostavljena.

Ne, agenda uravnoteževalcev je v resnici neprimerno bolj benevolentna. Dovolj je tega vrtanja in zasliševanja, televizijski studio naj končno postane do vseh prijazno okolje. Uravnoteženo in pravično razporejeno. In ne pozabimo: glavna kandidatka desnice na prejšnjih predsedniških volitvah je kot primer dobre, kvalitetne in uspešne umetnosti izpostavljala Modrijane.

Par-nepar

In kakšno zvezo ima z vsem skupaj glasbeni okus prve dame SDS? Na tej točki se vračam k razmerju med umetnostjo in razvedrilom. Tudi novinarstvo ima namreč razvedrilno razsežnost: kadar me ne sili, da se soočam s stvarmi, ki jih nočem slišati, mi govori točno to, kar hočem slišati.

Tu postane stvar neizmerno preprosta. Princip uravnoteženosti dobi jasno podobo in izvedbeni načrt: vpeljali bomo parne in neparne dneve. V ponedeljek, sredo in petek bodo v studio prihajali levi in govorili o desnih, ob torkih, četrtkih in sobotah pa bodo isto oz. ravno obrtno počeli desni.
V nedeljo pa je tudi Gospod počival.