Tako sem prišel do spoznanja, da je Mercatorjeva prodajalna v Vižmarjih nekaj podobnega. Mi, vaščani, smo krivi že zato, da živimo v ljubljanskem zaledju, trgovke pa … kdo bi vedel. Morda je kdaj kakšna pozabila kaj plačati ali kaj podobnega. V glavnem namrščene, zoprne in očitno proti svoji volji v Vižmarjih. Vedno nečesa ni. Vedno česa zmanjka ali pa je v jogurt 14 dni čez rok. Enkrat sem ga tako prešerno nagnil, da je bilo veselje in ga že skoraj pol spil, preden sem ugotovil, da je pokvarjen. Pol je šel seveda ven: skoz nos, na usta, čez pol ure pa še zadaj. Neugodno, vam povem.

Ne več in še ne

Nekaj časa smo se razburjali, zdaj pa vse skupaj obrnemo na šalo. En primer od pred kratkim: 

Jaz: “A špargljev nimate?”

Prodajalka: “Sezona špargljev je mimo, gospod.”

Jaz: “A je tud konec sezone paradižnikov, glede na to, da tudi tega nimate?”

Prodajalka: “Ne, sezona paradižnikov pa se še ni začela!”

In oba v krohot.

Tako so me Primorci v Izoli enkrat prepričevali, da ni sezona orad. Pa sej jih gojite, mona, kakšna sezona, jebote.
​{embed_info_box}200124{/embed_info_box}

Dosti drugače ni niti v večjih trgovskih centrih, kamor pa nerad zaidem. To, kar kupim v majhni trgovini v desetih minutah, za to rabim v veliki eno uro. Recimo paradižnikovo mezgo iščem kot zmešan. Ko že obupam, srečam kakšno od prodajalk, ki mi vljudno pojasni: “Čez en kilometer desno, tam pri svežih ribah, potem pa še 300 metrov naprej.” Oh, yeah. Res fajn. 

Fata v Interšparu

Pred kratkim sem imel opravke v Šiški in me je pot zanesla v Alejo. Ta famozni novi šoping center. Ki je bil pol časa, odkar je odprt, itak zaprt zaradi korone. Bil sem tam kot Alica v čudežni deželi — ali kot rečemo na Balkanu: kot Fata v Intersparu.

Najprej sem se vozil okrog, da me je žena vprašala, če glumim Alaina Prosta, ko mi je po kakih 72 krogih le uspelo najt uvoz na parkirišče. Z istimi gumami, mind you. In ko sem začuden taval naokrog, sem se prbil še v en znak in naša je seveda morala pripomnit, naj gledam predse. Jawohl, frau Obersturmführer.

Prideva not, vprašam na informacijah, kje je pisarna, ki sem jo iskal. Pa pravi Dolenjček na šalterju: “Samu naravnost, pol pa tam vakuli.”

Kdo ti je dal job, majster. Ajde, šibam. Jebemti, je velik plac. Sem mislil, da grem peš z Golnika v Kranj. 

In a se ni glih ena starejša gospa pred mene nasrala. Čakam 15 minut. Ona milijon vprašanj, pa še tukile pa takule, pa tole, pa gaspud, kaj pa tole … O, jebote onaj, što te napravi.

Ko ravno pridem na vrsto, pa me zgrabi. Številka 2. Saj se je trudil uradnik, moram rečt, sam mene je zvijalo ko sto mater, pa sem si mislu, ta bi bla pa lepa, da se ravno tu podelam, pa tako lep nov center, a ne. Ironija. Na srečo mi je potem le uspelo prit do veceja. Čeprav je bil oddaljen kot Vižmarje od Šmarjeških Toplic. Neverjetno, kako hitro lahko človek hodi, če je zadeva resna.

Novi šuhi

In pravi žena, ko sem opravil, če bi šla še na en drink. Pa se mi je že malo mudilo, ura je bila 13:30 in čez eno uro smo imeli snemanje oddaje. Sem rekel, da raje pojdiva domov, da ne bo Gartnerja kap, če se ne javim.

Greva ven, jaz ves zadovoljen, ker sem opravil, pa reče žena, da greva še za ene čevlje pogledat. Sej vsi vemo, kaj pomeni, če ženska reče, da gre za ene čevlje pogledat? Sem rekel, kr pejd, grem jest na kavico. Mislim, da sem jih spil pet, ko se gospa Hudohmetova zadovoljna pojavi z novimi šuhi.

#MeToo

Kaj hočem povedat? Da smo kot družba totalno zašli. Da so šoping centri nova zabava. Včasih je bila zabava, če si šel na ples, koncert ali na kakšno slično prireditev. Zdaj pa je zabava, če greš v šoping center in zagoniš denar.

Ne vem, kako je z vami, ampak osebno raje vidim, če imam zvečer več ali isto denarja na tekočem računu kot pa manj. In ne da bi si hotel nakopat jezo kakšnega #MeToo gibanja, ampak za to krivim vas, ženske. Tiste, ki vam moški tako zelo kratijo osnovne, elementarne pravice. Katere že?