V idealnem svetu imamo epidemijo nekega še do včeraj neznanega virusa. Okej, čuden začetek za utopičen tekst, priznam, ampak nočem pretiravati z idealizacijo. Zato bi rad obdržal nekaj elementov realnosti, ki jo dejansko živimo. Dovolite mi torej, da začnem na tak način.
In dovolite, da začnem še enkrat.
V idealnem svetu imamo epidemijo. Situacija je za vse povsem nova in neznana. Življenja se nam postavljajo na glavo, strah nas je, ampak imamo oblast, ki ji zaupamo, zaradi česar se z vsem skupaj spopadamo lažje. In oblast nas spoštuje. Vse, ne samo tistih, ki so ji poslušni in ji prikimavajo. Spoštuje in posluša tudi one, ki se ji zoperstavljajo. V idealnem svetu pomeni oblast vse kaj drugega kot vsoto patologij njenih nosilcev.

Govorica in utopija

V idealnem svetu daje oblast jasna navodila, izrečena z jasne pozicije avtoritete, odgovornosti in skrbi. In čeprav so jasna navodila po definiciji razumljiva, jih vsakič znova tudi razloži in argumentira. Pove, čemu služijo, in do kdaj se jih bomo predvidoma morali držati. Pa ne zato, ker bi bili butaste ovce, ampak zato, ker v idealnem svetu živimo v državi, ki si ta naziv zasluži. V skupnosti, ki temelji na konsenzu, vzajemni odgovornosti, razumu ter tehtni, spodobni in resnici zavezani govorici.

Razum in humor

Sposobnost vsaj približno kvalitetne rabe jezika je dokaz razumnosti živega bitja. Ena od bolj simpatičnih manifestacij razuma pa je humor. In v idealnem svetu imamo epidemijo, a na humor kljub temu ne pozabljamo. Znamo se šaliti, delati norca iz situacije, iz samih sebe, iz politike, iz ministrov in ministrantov, sosedov, vardistov in rastafarijancev. Vsega tega smo sposobni brez Kurza v alpinistični opremi. Kurz v severni triglavski steni je smešen, podoba Janeza, ki z njegovo pomočjo to steno prepleza, pa je naravnost ubijalsko komična. Smešna sta kot otroški prdec med družinskim kosilom. Humor tudi na najbolj banalni ravni na grozo našega privzgojenega visokega okusa trdovratno vztraja in vedno deluje. In naj ostaneta smešna. Saj nič ni narobe s tem. V idealnem svetu imata plezajoča premiera najbolj dolgočasna priimka pod soncem, pa se jima kljub temu smejimo. Ker jima zaupamo.

Sfera čudaškega

V idealnem svetu se pogovarjamo normalno, ne pa da hodimo drug okoli drugega kot po jajcih, ker nikoli ne vemo, kdaj bomo naleteli na mino. Svoje politične barve znotraj levo-desnega spektra načeloma sicer poznamo ali jih vsaj znamo prepoznati. A ko pridemo cepljenja in mask, nas zna presenetiti tudi najboljši prijatelj. Ali bivši najboljši prijatelj? Zdi se, da je teža teh vprašanj tolikšna, da komunikacija z nasprotnim bregom preprosto ne obstaja.
Tudi v idealnem svetu obstajajo pomisleki in negotovosti, a nanje odgovarja zaupanja vredna avtoriteta, ki si morda celo kdaj upa priznati, da stopa po neznanem terenu, pa zato zaupanje vanjo ne usahne. In tudi tirade tistih, ki naš strah in neznanje izkoriščajo za promocijo resničnostnih oddaj, privat zdravniških praks ali lastnega premajhnega ega, se v idealnem svetu nikoli ne znajdejo na naslovnicah. Ostajajo v sferi čudaškega, kamor tudi spadajo.

Edina usluga

V idealnem svetu ljudje sprejemajo pošto in odpirajo kuverte. V idealnem svetu nepreklicno pomeni nepreklicno. V idealnem svetu ljudje vedo, s čim se hvališ in kaj raje zamolčiš. Jasno jim je, da števila sodnih pozivov in narokov ni dobro navajati kot dokaz neoporečnosti. Besedi, kot sta krivosodje in zarota, v idealnem svetu pač ne dokazujeta ničesar, razen morda paranoidnosti ali pokvarjenosti tistega, ki z njima opleta.

Idealno ali normalno?

V idealnem svetu v svojih kolumnah pišem o vsem živem, ne pa, da me vsakič znova zanese v politiko. Življenje je neizmerno večje od politike, zato ga politika ne sme prevpiti, pogoltniti in onesnažiti. V idealnem svetu je politika ponižna služabnica življenju. V zadnjih sedmih mesecih sem s tega slaboumnega vlaka izstopil le izjemoma. Pustil sem, da me pogoltne.
Verjetno zato sanjarim o idealnem svetu. Še marsikaj bi lahko o tem napisal, v bistvu bi celo noč razbijal po tipkovnici. Ampak ne vem, morda sem se zaplezal že v izhodišču. Sem uporabil pravo besedno zvezo? Je sploh primerno, da govorim o idealnem svetu? Ali pa bi moral uporabiti besedo normalen?