Ursula von der Leyen in proizvajanje videza uspešnosti

Vajeni smo že, da EU odpove vedno, kadar bi bilo treba učinkovito uskladiti različne interese članic. Zdi se, da deluje po logiki: kadar lahko dosežemo soglasje brez napora, ga bomo dosegli. Kadar pa je za soglasje potrebno temeljitejše usklajevanje, pa ga ne bomo. Zato, da ne bo preveč očitno, da nismo sposobni poiskati operativnih rešitev takoj, ko imamo opraviti z bolj resno neusklajenimi interesi članic. 

V takšnih situacijah EU pusti, da stvari tečejo, kot pač tečejo. Naj čas opravi svoje. Čas seveda opravi svoje. In tudi stvari nekako tečejo. Praviloma sicer ne v smeri soglasja. A vendarle. Problemi, konflikti, nesoglasja se navidez poležejo. Morda celo pridemo do navidezne rešitve problema. A to je samo videz. Ker se ob prvi situaciji, ki rabi dejansko razrešen problem, se izkaže, da za videzom rešitve v resnici ni rešitve. Da za videzom učinkovitosti EU v resnici ni nič. Ali je samo njena neučinkovitost. Ki pa jo evropska birokracija, na