Ne, ne. Imela je poseben razlog, da je publiko na Kongresnem trgu pozdravila kot alegorija politične prešernosti. In ta razlog je bil, da je bila vesela. Ker je očitno tak človek.
Dva dogodka v mestu Gogi
Zgražanje zaradi njenih kao porednih, celo pokvarjenih rdečih čevljev je bilo malomeščansko. Reakcije na njen pozdrav publiki z razširjenimi rokami pa so bile še hujše. V presledku nekaj tednov je uprizorila kar dva dogodka v mestu Gogi.
Njen prihod na proslavo je bil resda presenetljiv in neobičajen. Toda! Kaj je UKZ naredila tako narobe, da so jo politično frustrirani medijski obrekovalci začeli zmerjati kot nespodobno trapo in ji celo pripisovati psihične motnje?
UKZ ni računala — in očitno ne računa — na to, da folku ni všeč, če se politiki obnašajo preveč sproščeno. Nikar celo političarke, če si omislijo imidž pop-seksi narodne zavetnice s Šubičeve. Vsaj tistim, ki niso na njihovi strani. In tem se je najbrž prikazala sama Cicciolina. Predsednica DZ! Sramota!
Blaženi mimohod
A tudi bolj tolerantni in UKZ naklonjeni so težko pogoltnili to eskapado. Bili so vljudni, a za opis blaženega mimohoda Uršike zale niso izbrali primernega izraza.
Ljudem ne pride na misel, da je bila UKZ morda samo vesela. Vesela, da je bila izvoljena. Vesela, da je predsednica DZ. Vesela, da je praznik. Vesela, da ima rdeče čevlje s peto in da je mnogim to všeč. Vesela, da se je dobro počutila v svoji koži. Ne. Ona je uživala!
Prva javna opazka Igorja E. Berganta, ki je komentiral prenos v živo, se je glasila:
»Skratka, tudi predsednica Državnega zbora je — jasno — udeleženka te proslave in [dolg premolk] očitno v tej vlogi seveda tudi [premolk] vidno [premolk] uživa.«
Berganta so v včerajšnjem (ponedeljkovem) Dnevniku še nadgradili. Tabloidno. Voditeljici ni bilo dovolj reči, da UKZ »vidno« uživa. Treba je bilo reči (12:33), da »na tem položaju neizmerno uživa«.
Jebeš novinarsko slovenščino brez redundantnih pridevnikov.
Zadovoljni in ponosni
Iz izkušenj s politiki vemo, da ne govorijo, da pri delu uživajo. Če nekaj dosežejo ali naredijo — ali če se vsaj zdi —, kvečjemu rečejo, da so zadovoljni ali ponosni. V Sloveniji redko slišimo nekoga reči, da pri delu uživa. To je rezervirano za umetnike, športnike, znanstvenike, medijske ljudi ali podobne, ki se ukvarjajo s septem artes liberales — karkoli že danes to pomeni.
In če po drugi strani drugi rečejo, da nekdo pri delu uživa, potem to ni kompliment. Trditi, da UKZ v svoji vlogi ali na svojem položaju uživa — in to vsaj »vidno«, če že ne »neizmerno« —, je zadržana konstatacija, s katero govorec diskretno izraža skepso do uživanja dotične osebe.
S tem noče zanikati samih razlogov za užitek, zanika pa užitek sam kot rezultat tega, kar je oseba storila dobrega ali dosegla. Užitek kot nagrado. Kot nekaj, kar si je neupravičeno prilastila, namesto da bi to delila s tistimi, ki jim je trud bil namenjen. Užitek drugega vidimo kot egoizem, kot samovšečnost. Če seveda nismo bili pri tem soudeleženi. Kar pri politikih pač ponavadi nismo.
Pod krinko vljudnosti
Natolcevanja in domneve o UKZ me ne zanimajo. Tisti, ki jih širijo, si jih naj nekam zataknejo.
Zanima pa me ta fenomen, da folk izpostavljeni ženski ne privošči, da bi bila vesela, da jo je publika na Kongrescu pozdravila, in da bi jih hvaležno, čeprav kot z estrade pozdravila nazaj.
Za ta namišljeni incident, s katerim se je Slovencem zdelo vredno ukvarjati dan ali dva, ne moremo reči, da se UKZ vse to ni zdelo fajn. Seveda se ji je. Kar pa ne pomeni, da ni bilo prav. Ker je bilo. Taki so zdaj novi standardi. In UKZ jih postavlja, ne Ksenija Benedetti.
Trditi, da je uživala, je v bistvu nesramnost pod krinko vljudnosti. Ljudem ne pride na misel, da je bila UKZ morda samo vesela. Vesela, da je na rdeči preprogi. Vesela, da je bila izvoljena. Vesela, da je predsednica DZ. Vesela, da je praznik. Vesela, da ima rdeče čevlje s peto in da je mnogim to všeč. Vesela, da se je lepo oblekla. Vesela, da se je tistega večera dobro počutila v svoji koži. Vesela, da je pritegnila pozornost publike.
Poštirkan in zategnjen protokol
V zvezi s tem namišljenim incidentom, s katerim se je polovici Slovenije zdelo vredno ukvarjati vsaj dan ali dva, ne moremo reči, da se UKZ vse to ni zdelo fajn. Seveda se ji je. Kar pa ne pomeni, da ni bilo prav. Ker je bilo. Taki so zdaj novi standardi. In UKZ je tista, ki jih postavlja, ne Ksenija Benedetti.
Konservativno opominjanje, da gospa ne bi smela obrniti hrbta častni četi — ergo, izvesti te pozdravne piruete proti publiki —, ker da se to ne dela, je smešno. Obrniti hrbet gardstom? Hahaha, kaj takega! Pa kaj bi vi radi? Državo ste ustanovili pred 31 leti, zdaj pa bi nanjo obesili poštirkan in zategnjen protokol kot na britanskem dvoru? Niti zastave si niste znali zdizajnirati, zdaj pa težite političarki, ki je precedenčno signalizirala, da bi nas rada vse objela? In vse, kar znate na to reči, je, da je bodisi zmešana — ali pa da v tem uživa?!
Pahorjeva naslednica
Res je nekaj. Razen da je zadnjič v DZ prepričljivo napizdila smrkavca Mahniča, Urška Klakočar Zupančič v svoji politični karieri ni naredila še nič takega, da bi si želeli, da svoj užitek — ali kakorkoli že pač rečete veselju, ki ga čuti — deli z nami. Govor, ki ga je prebrala malo pred zmagoslavnim pohodom na oltar domovine, je bil recimo na nivoju spisa gimnazijske piflarke.
UKZ je zaenkrat samo posrečena pojava, ki s stiletosi, tatuji, šminko in oblekcami — pa tudi s frivolno feminilnostjo poredne, a prijazne, fatalno freh blondinke — mehča in izkrivlja podobo slovenskega političnega mansplaininga. Hvala bogu.
Biti Madam Speaker v Sloveniji ni ne vem kaj — a UKZ bo poskrbela, da se bo o njej veliko govorilo. Kar tudi ni slabo. Čeprav bi bilo morda bolje, če bi kandidirala za predsednico. Bila bi imenitna Pahorjeva naslednica. Ampak kar je, je. Gibanje Svoboda se je glede tega nabrž prenaglilo.