Urbana zgodovina Ljubljane. Polpretekle Ljubljane. Od kolektivizma in povojnega pomanjkanja pa do začetkov potrošništva. Od velikih gradenj in ikon arhitekture do motorizacije in modernizacije. Od fičkov in prvih televizorjev do supermarketov in spomenikov. O vsem tem — pa tudi o nesnovni dediščini, kot recimo izbrani odlomek o družabnem življenju — pripoveduje knjiga dr. Davida Petelina Živeti v socialistični Ljubljani, ki je izšla pri Zgodovinskem arhivu Ljubljana.
Petelin je predstavnik nove generacije zgodovinarjev. Ukvarja se z ljubljansko kulturno in socialno zgodovino, arhitekturo, urbanizmom in vsakdanjim življenjem med socializmom in postsocializmom. Po študiju zgodovine je magistriral iz javne uprave, doktoriral pa iz zgodovine z disertacijo Vsakdanje življenje v Ljubljani v letih 1945–65.

David Petelin: Živeti v socialistični Ljubljani

Po 2. svetovni vojni je sodobni način življenja prinesel širše pojmovanje in številne nove oblike preživljanja prostega časa. Družabno življenje v Ljubljani je močno zaznamoval politični sistem. »Ves čas nas je bilo nekoga strah,« pravi Matija Barl, ki se je konec petdesetih let kot študent dramaturgije na AGRFT, honorarni sodelavec Radia Ljubljana, priložnostni igralec, glasbeni navdušenec in pisec besedil, gibal v sicer precej ozkem krogu — kot pravi nekoliko obotavljajoče — boemov: pesnikov, pisateljev, slikarjev in drugih umetnikov. Zbirali so se večinoma v lokalih in kavarnah, saj doma niso imeli ne prostora in ne denarja, da bi lahko pogostili druščino.
»To je bil povojni čas, komunizem je bil veliko bolj svinčen, kot si to lahko predstavljamo danes. Oblast je želela imeti popoln nadzor nad vsemi. V vsakem natakarju smo videli potencialnega vohuna, ki bi nas lahko prijavil. In tudi to se je dogajalo. Številni so na vsem lepem preprosto izginili,« pripoveduje Barl. Po besedah nekdanjega natakarja v Unionu Iva Juričeva se je to tudi v resnici dogajalo. »Vohuni? Seveda so prihajali v kavarne, sam sem poznal vse. Nekoč je prišel do mene neki Maks, ki je iskal moškega, osumljenega več ropov. Obljubil mi je denar, če ga pokličem, ko osumljenec pride v kavarno. Ne bodite smešni, sem mu odgovoril, jaz sem tukaj zato, da gosta postrežem, vi pa kar lepo čakajte na svojega roparja.«
V Ljubljani je bila po pripovedovanju Staneta Sakside »inštitucija, kjer se je poznala cela Ljubljana, imenovale pa so se sredarce. To so bile ženske, ki so se vsako sredo dobivale v Slonu. V ožji krog so spadale štiri najlepše Ljubljančanke in še nekaj drugih, ki so bile znane po celem mestu.«
Družabno življenje se je odvijalo bolj v zasebnih krogih. »Ljudje so se zbirali v manjših skupinah po domovih in po skupnih interesih, ali če so bili iz istih krajev. Tudi Primorci so se posebej zbirali, vem zato, ker so moji starši bili Primorci,« se spominja Saksida, filozof in psiholog, pa tudi sociolog (samouk), ki je bil med pobudniki in usmerjevalci razvoja sociologije v Sloveniji in Jugoslaviji.
V skladu s prostorskimi razmerami posameznikov in letnega časa so se temu primerno prilagajale družabne aktivnosti. »Pozimi smo občasno ob večerih z znanci in sorodniki kartali, poleti pa smo balinali na našem dvorišču, ki je bilo primerne dolžine in širine. Balini so bili leseni, narejeni so bili iz trdega lesa, nato pa so se kuhali v firnežu (laneno olje) in miniju (svinčev oksid).« 
Kljub novi politični realnosti tudi predvojno bogato društveno življenje ni zamrlo, temveč je dobilo le nov ideološki naboj. »Po vojni smo se vključevali v društvo Kajuh, ki je imel pevski zbor, harmonikarski orkester in dramsko skupino. Hodili smo po delovnih brigadah, kjer smo delali, gradili in igrali po vaseh s harmoniko.«

Kdo je kam hodil

Lokali in kavarne so bili po vojni jasno razdeljeni. »Igralci in režiserji so imeli svoj štab v Kolovratu, Pri Amerikancu na Gornjem trgu misleci in kak literat, Tavčarjev hram je gostil sodnike in odvetnike, Hotel Turist pa ekipo z RTV in delno filmarje, ki so se najraje zbirali v lokalu Bunker na tamkajšnjem vrtu. Če si tam eno uro pil kavo, je gotovo prišel mimo, kogarkoli že si čakal ali želel videti. Operna klet je bila zbirališče ljudi iz opere, Unionsko kavarno in Figovec pa so zasedali večinoma mlajši,« piše Barbara Smajila.
Repertoar napitkov, vsaj tistih dostopnih povprečnemu obiskovalcu, ni bil širok: kava, vino, žganje. »Žganje je bilo ene vrste, vino pa dveh: belo in rdeče, pa nikoli nisi bil prepričan, kaj točno piješ. Po mojem so tiste ostanke na koncu kar skupaj zlili,« pripoveduje Barl. Veliko se je tudi kadilo, saj so bile cigarete zelo poceni. Nekoliko dražja je bila kava, ki jo je bilo treba uvažati. »A na srečo smo imeli neuvrščene prijatelje v Egiptu,« doda.
Oblast je zaradi preganjavice pred zarotami, ki naj bi jih kovale družbe v ljubljanskih lokalih, vsake toliko časa zaprla katerega od lokalov pod pretvezo, da je inšpekcija našla miši in ščurke.
V Ljubljani je bilo moč naročiti divjačino, teletino, koštrunovino, perutnino, mesto pa je ohranjalo tradicijo dobrih gostiln in kavarn. »Vsaka gostilna je bila znana po določeni jedi. Na žabje krake se je šlo v določeno gostilno, na pečenko drugam. V Šiški je obstajala gostilna Slepi Janez. Pod lipco so hodili študenti proslavljat diplome, v Šestico na malo mešano, na žabje krake sem hodil k Žabarici, zato tudi njeno ime. Ker je bližina bajerja, se je vedelo, kdaj je sezona za žabe, kateri meseci so najboljši za polže, v katerih mesecih so ribje jedi. Pri Slamiču so imeli poseben akvarij, kjer so imeli celo potočne rake,« pripoveduje Saksida.
Saksida je doživel svojevrstno presenečenje v gostilni Katrca, kamor so ob nedeljah vedno hodili na kozlička. »To je bil perfekten kozliček. Toda nihče ni vedel, kako lahko vsako nedeljo pripravijo toliko porcij, dokler nismo izvedeli, da je v Šiški pasja in mačja klavnica. Od takrat naprej priznam, da imajo Kitajci dober okus. Mačke in psi imajo okus kot kozliček in to je prijeten okus. Gre samo za kulturne predsodke.«

Tradicija kavarništva

Središče družabnega sveta so bile po 2. svetovni vojni kavarne. Ljudje so se v njih družili, razpravljali, seznanjali z novicami, delali, študirali, se zabavali in opijali. Obisk kavarne je bil pomemben socialno afirmacijski dejavnik. »Ko sem prišla s Štajerske poučevat na eno izmed ljubljanskih osnovnih šol, sem bila le mlado dekle s podeželja,« pripoveduje upokojena ekonomistka Marjana. »Sodelavke, profesorice na tej šoli, so me povabile na srečanje ob kavici v kavarno Evropa. Ob določeni uri so bile zmenjene pred vhodom. Vse so bile zelo lepo urejene ter so nosile bombažne kvačkane rokavice. Le jaz jih nisem imela. Sedela sem ob strani ter strmela v elegantno kavarno ter poslušala modro govorjenje starejših kolegic. Sodelavka mi je ob naslednjem srečanju podarila par kvačkanih rokavic kremaste barve. Še danes jih hranim.«
V kavarnah so se zbirali intelektualci, umetniki, premožnejši in napredno misleči ljudje. »Slon je bil imenitna kavarnica,« se spominja znani slovenski etnolog Boris Kuhar, sicer rojen Mariborčan. »Tam smo imeli neko društvo in smo se zbirali ob sredah. Člani društva so bili kulturniki, delavci različnih muzejev. Ko smo se usedli za mizo, so takoj zaigrali Hejlili, hejo. Včasih smo se malo napili, se kaj pametnega ali manj pametnega dogovorili, spoznavali dekleta, dekleta nas. To so bila družabna srečanja. Kasneje se je začel klub književnikov Miklič. Dostikrat sem delal zvečer in včasih zavil čez cesto v klub, kjer je bila vedno druščina. Hrana je bila odlična, ker je Miklič vsak drugi dan hodil v Celovec po sestavine, ki se jih pri nas ni dalo dobiti. Za tiste čase so bile to eksotične jedi, danes so postale vsakdanje. Spomnim se, da so se ob ponedeljkih pri Mikliču zbirali ›ponedeljkarji‹, med njimi je bil slikar Adamič, književnik Božič, ki se je takrat že malo odvadil pijače in se je delal ob soku, kot da pije vino. Tam se je zbirala tudi celotna ljubljanska politika. Bilo je zanimivo.« 
Med večernimi gosti kavarn v bližini Filharmonije, Drame ali Opere so bili pogosto gostje umetniki, ki so ravno končali večerno predstavo.  »Središče socialističnega boemstva je bila v tistih svinčenih časih kavarna Union,« v dokumentarnem filmu Tista socialistična boema pripoveduje pokojni Polde Bibič. »Natakarji so bili tako rekoč naša družina. Če nisi imel denarja, si pač živel na kredit.«
Nekdanji natakar v kavarni Union Ivo Juričev se dobro spominja teh časov. »Študenti igre z bližnje akademije so imeli v kavarni poseben kotiček, kjer so študirali in analizirali predstave. Doma namreč niso imeli kurjave. Pogosto so se izgovarjali, da so brez denarja, pa sem jim vseeno postregel, kar so si želeli. Starejši natakarji niso razumeli, zakaj jih kreditiramo. Jutri bodo to slavni igralci, sem jim razlagal, dobili bodo službo in denar in se vrnili k nam.«
Natakarji so bili drugačni od današnjih. Svoje znanje in manire so pridobili na gostinski šoli, kjer so jih učili obnašanja, izobraževali so se v kulturi, potrpežljivosti in uglajenosti. Še preden je prišel za natakarja v Ljubljano, je že govoril italijansko in francosko, vpisal pa se je še na tečaj nemščine. Gostje so bili akademiki in boemi: filmski igralci, pisatelji, slikarji pa tudi zdravniki, ki so prihajali dvakrat na dan, dopoldne in po kosilu. Lahko so naročili turško kavo iz džezve, ruske čaje, zavitke z najrazličnejšimi sestavinami, borovničev sladoled, holandski krof, domača buteljčna vina, različno pripravljena jajca in hrenovke. Kavarna je bila kljub političnim razmeram redno oskrbovana s časopisi iz Sovjetske zveze, Nemčije, Avstrije, Francije in še od kod.