Tisti, ki ste ta teden na Valu 202 ujeli pogovor z dr. Markom Jakličem, profesorjem na ljubljanski Ekonomski fakulteti, ste verjetno vsaj malo, čisto malo pomirjeni.

Še je upanje. Še so pri nas modri, razsodni ljudje, ki so sposobni neideološko, nestrankarsko, z zdravo pametjo in na osnovi podatkov analizirati dogajanje v družbi. Ki ne kritizirajo zato, ker je to najbolj razširjeni in najbolj priljubljeni slovenski šport, temveč zato, ker je kritika potrebna tam, kjer gre slabo ali kjer gredo dogajanja v napačno smer. Ki ne bevskajo vsevprek, ker medijem to bevskanje najbolj ustreza, saj samo še spori, nasilje, tragika in škandali generirajo zadostno gledanje, branje in poslušanje.

Brez skrite agende

Kritično nam primanjkuje ljudi, govorcev in zgledov, ki jim zaupamo. Takšnih, ki so sposobni svoja sporočila oblikovati objektivno, profesionalno, brez skrite agende. Takšnih, ki so sposobni ob kritiki tudi jasno sporočiti kaj bi bilo potrebno storiti, da bi zavožene teme in področja lahko preusmerili na pravo pot. 

Čeprav to začutimo ob temah, ki najbolj bolijo — morda ravno zato —, je to zelo pomirjujoče. Blažen občutek, da še nismo vsi zblazneli. Za razliko od vsakdanjih navijaških, nerazsodnih, ozko interesno naravnanih sporočil, ki so daleč od ciljev, ki bi morali biti dobri za vse.

Naše teme

Zajel nas je silovit stavkovni val zaposlenih v javnem sektorju. Poslušamo takšne in drugačne odzive javnosti in vlade na stavkovne zahteve. Spremljamo neuspešna pogajanja, ki niso uspešna in premlevamo možne rešitve. Razmišljamo o vlogi sindikatov, saj ti pri nas ostajajo na temeljni ravni — torej pri boju za plače —, medtem ko je v sindikalno razvitih državah njihovo poslanstvo razširjeno na mnogo več.

Stanje je posledica dejstva, da družbo upravljamo slabo. Za to je v največji meri odgovorna politika zadnjih dvajsetih let, ki ni pravočasno naslavljala akutnih izzivov in reformirala določenih podsistemov — recimo zdravstvo in sodstvo —, kar je verjetno zasluga več vlad v tem obdobju, ne samo aktualne.

Nič novega

Nič novega, boste rekli. Pa vendar je pomembno, kako sporočilo pride do poslušalcev. Kako ga artikulirati. S katerimi besedami in s kakšnim tonom oblikovati svoje misli. 

Ko je tako hudo, kot je ta hip pri nas, ko je zaupanje med različnimi akterji v družbi porušeno, je razvojna soglasja in strategije težko postaviti na nove temelje. Zaupanje je v politiki temeljna vrednota. No, pa tudi v poslu, na zasebni ravni. Pri nas je zaupanje porušeno do malignega stanja, v kateri se negativnost samo še poglablja in širi. Izvirni greh je nedelo vlad, ki so delovale po principu deli in vladaj, namesto da bi vladale po načelu povezovanja, združevanja ter delovanja z vizijo.

Ena kapa za vse

Stavkovni val je zajel Slovenijo. Ne stavkajo proizvodni delavci, ampak zaposleni v javnem sektorju. Da, seveda so tu na prvem mestu vedno plače, ampak zaposleni v javnem sektorju so tudi preobremenjeni, slabo organizirani, neustrezno vodeni, imajo slabe zglede, nezdrave odnose. 

Ena kapa za vse, kot je enotni plačni sistem, ne deluje več dobro. Potreben bo temeljit razmislek, kako ga organizirati. Ta hip ni videti, da bi ga bilo mogoče doseči na način, da bi bili vsi podsistemi del enotne plačne politike. Težko primerljivi poklici zahtevajo razmislek in ažuriranje na povsem drugačne družbene razmere, kot so bile takrat, ko je enoten plačni sistem nastal.

Slaba komunikacija

Zdravstveni sistem razpada pred našimi očmi. Težko ga bo rešiti. Pogajanja so v krču, nič se ne premakne. Zdravniki so trdi, neomajni, slabo komunicirajo. V stavki so najbolj glasni starejši zdravniki, ki niso zadovoljni, da so bili pri zadnji uskladitvi plač nagrajeni le mlajši. Ni čudno, da jih po anketah večina ne podpira.

Vlada na drugi strani deluje nonšalantno, arogantno. Seveda je probleme treba reševati v temeljih in celovito. Ampak ljudje so izgubili potrpljenje. Vsaj del požara, ki je izbruhnil, bi bilo treba pogasiti in šele potem pristopiti k reševanju. Reševanje javnega zdravstva bo zahtevalo velike stroške.

Nakopičene zamere

Tudi v sodstvu so nakopičene zamere do vlade. Odločitve ustavnega sodišča, ki je vladi naložilo, da uredi sodniške plače do tega januarja, so zavezujoče in se jih je treba brez oklevanja držati. Pa če se nam zdijo poštene ali ne. Tudi državljani moramo plačevati davke — neglede na to, ali se z njimi strinjamo ali ne. Z nespoštovanjem določb Ustavnega sodišča vlada daje slab zgled. Kar 80 odstotko Skandinavcev zaupa institucijam in sodržavljanom, da delujejo in živijo pošteno, in samo 20 odstotkov ne zaupa. Pri nas so številke obrnjne.

Presenečeni? Sploh ne. 

Skandinavski sindikati se za razliko od naših, ki so še vedno bolj socialistično naravnani, borijo predvsem za status ljudi, za zaposljivost, za znanje, ugled in pozicijo. Da imajo pri pogajanjih o službah boljše izhodišče. Pri nas ostajajo na starih pozicijah. Gre za plače.

Za močne sogovornike

Sicer pa tudi pri nas sindikati izgubljajo na pomenu. Vlada bi si morala prizadevati za močnimi sogovorniki, močnimi sindikati. Toda stopnja sindikaliziranosti je vse nižja. Samo še 20 odstotkov zaposlenih je včlanjenih v sindikat. Krivi so tudi sindikati sami, saj bi s kvalitetnejšim delovanjem lahko pritegnili nove, mlajše zaposlene. Pa jih ne.

Vlado imamo tudi zato, da orkestrira naše interese. Vlada bi morala biti tista, ki bi nas morala znati popeljati skozi neprijetne, zahtevne čase in dogajanja. Bo zmogla? Ali pa je to pretežka naloga zanjo?

Baje še vedno nismo dosegli dna. In ko bomo tja padli, lahko samo upamo, da se ne bo vse razbilo.