Zapomnil pa si bom te volitve tudi po tem, da je od kandidature odstopila Marta Kos. Predvsem pa po tem, da je odstopila iz tako imenovanih osebnih razlogov.
Osebnih razlogov? Seveda. Menda ja ne političnih! Vprašanje je samo, iz čigavih osebnih razlogov.
Meteor
Nesojena politična kariera Marte Kos je bila meteorska. Močno zažarela in hitro ugasnila. Pa tako dobro ji je kazalo. Prvič in zadnjič je navdušila 7. aprila 2022 v predvolilnem soočenju, ko je za tiste čase daljnovidno zahtevala odstop generalnega direktorja RTV Slovenija, mimogrede pa deklasirala tudi sprevodnika dotičnega soočenja, ki se je nekaj delal pametnega. Celo meni se je zdela sposobna in simpatična in sem v navalu trenutnega navdušenja celo napisal, da je od hudiča.
Toda Marta Kos ni nikoli unovčila svoje nenadne priljubljenosti. Pa saj niti ni imela priložnosti. Niso ji je dali. Sama pa si je seveda tudi ni vzela.
Untergang Marte Kos ni nepovezan z oportunistično operacionalizacijo portala Necenzurirano. Golobova poteza, da je za strankarski PR angažiral Vesno Vuković, za UKOM pa Petro Bezjak Cirman, je k zamegljevanju abdikacije Marte Kos oz. k normalnosti prelaganja odgovornosti nanjo.
Kaskaderska akcija
V retrospektivi je lahko biti pameten, toda politična usoda Marte Kos je bila zapečatena takrat, ko se je Robert Golob odločil, da bo ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon. Ali ko se je Tanja Fajon odločila, da bo ministrica za zunanje zadeve.
Sam mislim, da bi bila Marta Kos veliko boljša ministrica za zunanje zadeve. Ampak svet ni idealen in pravičen. Treba je misliti na koalicijska razmerja in sklepati ustrezne kompromise.
Še več! Če zdaj gledam nazaj, se mi celo zdi, da je vsa ta predsedniška kandidatura Marte Kos bila publicitetna kaskaderska akcija. Nekakšna tolažilna nagrada zanjo. Da Gibanje Svoboda ne bi izpadlo totalno nehvaležno do ženske, ki je pa le nekaj prispevala k njihovi premočni zmagi. S figo v žepu.
Roastanje
Desničarji so Marto Kos že od vsega začetka roastali kot del tako imenovane tranzicijske elite, predstavnico prvorazrednih. Po napovedani predsedniški kandidaturi še tem bolj.
A te hudobne smešnice ji niso škodovale. Zares ji je škodovalo to, da se je v zvezi s tem čutil dolžnega oglasiti nekdanji predsednik Milan Kučan — rekoč, da bi bilo pa le preveč, če bi ista stranka poleg predsednika vlade in predsednice DZ imela še predsednico republike. In da se je v zvezi s tem oglasila še favorizirana kandidatka Nataša Pirc Musar in dodala, da bi pa takšen oblastniški trojček res bil "orbánovski".
Nauk te uvodničarske epizode v predsedniške ambicije Marte Kos je naslednji: levim in sredinskim politikom se ni treba bati desničarjev — bati se morajo samo svojih. Navideznih zaveznikov. Ker jih je tako jebeno veliko, so sami sebi najhujša konkurenca in posledično tudi najostrejši kritiki.
Če zdaj gledamo nazaj, se zdi, da je predsedniška kandidatura Marte Kos bila publicitetna kaskaderska akcija. Nekakšna tolažilna nagrada zanjo. Da Gibanje Svoboda ne bi izpadlo totalno nehvaležno do ženske, ki je pa le nekaj prispevala k njihovi premočni zmagi. S figo v žepu.
Osebni razlogi
Untergang Marte Kos po mojem tudi ni nepovezan z nenadno, a ne nepričakovano politično oportunistično operacionalizacijo portala Necenzurirano. Golobova genialna poteza, da je za strankarski PR angažiral Vesno Vuković, za UKOM pa Petro Bezjak Cirman, je po mojem pomembno prispevala k zamegljevanju kandidaturne abdikacije Marte Kos oz. k normalnosti navideznega prelaganja odgovornosti nanjo.
Osebni razlogi? Seveda. Kdo pa nima osebnih razlogov? Vsak kandidat ima svoje osebne razloge. Tako tisti, ki kandidirajo, kot tisti, ki ne — in tisti, ki si premislijo. Politične odločitve in poteze so ne samo politične, temveč so vedno tudi osebne.
Partijska (samo)kritika
Osebni razlogi pa so v politiki nezaželeni. Osebni razlogi so sinonim za tisto, kar bi človek, politik, kandidat rad prikril. Za nekaj, česar ne more ali noče nositi na dlani in dajati javnosti na razpolago, da o tem razpravlja. Govoričenje o osebnih razlogih so v bistvu vljudna, diskretna diskreditacija. V stilu dobre, stare partijske samokritike. V tem primeru Marte Kos. S to razliko, da ji ni (bilo) treba povedati, kaj je naredila narobe.
Imela je veliko nasprotnikov. Kot kandidatka Gibanja Svoboda že po defaultu vsaj toliko kot Robert Golob, vendar za razliko od svojega predstojnika ni bila zastražena s pretorijansko gardo insajderskih arbitrov, ki so vedno na tekočem s trači in tendencami in se na podlagi tega odločajo, ali je primerneje, da so posameznikovi razlogi politični ali osebni.
Tega pa Marta Kos seveda ni mogla preživeti. Lahko bi brez prask preživela napade iz medijske in politične opozicije, ni pa mogla preživeti napadov s tako imenovanimi osebnimi razlogi iz lastnega tabora.
Opomba:
Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 18. septembra 2022, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.