Da je Ukrajina dobila rekordno število točk s strani gledalcev, je bilo zelo povedno. Iz tega bi lahko sklepali, da je bila ukrajinska pesem tako genialna, da je poenotila glasbeni okus milijonov Evropejcev, ki se sploh ne poznajo in ki imajo o verjetno skoraj vsem različna mnenja.

A takšna razlaga bi bila naivna. Plebiscitarno izrečena podpora čemurkoli namreč vedno pomeni še vse kaj drugega kot to, kar je vidno na prvi pogled. Ena od stvari, ki jih je vedno treba imeti v mislih ob tovrstnih podporah, je dejstvo, da te vedno temeljijo na deljenem razumevanju situacije, o kateri se ljudje izrekajo.

Moč vladajočih

Tako je bilo ob Golobovi zmagi na volitvah. Tako je bilo ob zmagi Ukrajine na Eurosongu. Poenoteno razumevanje in delovanje v konkretnih družbenih situacijah je dokaz, da je nastopila (nova) točka prešitja, ki je izničila razlike v razumevanju družbenih situacij. Tisto, kar je bilo kaotično, naenkrat postane urejeno. Tisto, kar je bilo nerazumljivo, postane razumljivo. Tam, kjer ni bilo strinjanja, se pojavi strinjanje. Tisto, za kar ni bilo podpore, dobi podporo. Itd.

Procesi poenotenja razumevanja imajo vedno opraviti tako z ideologijo kot s hegemonijo. To sta ključna procesa, na katerih temelji moč vladajočih v družbi.

Marxova logika s tem v zvezi je bila, da so misli vladajočega razreda vladajoče misli neke epohe. Jean in John Comaroff sta to misel preoblikovala v trditev, da so misli vladajoče družbene skupine vladajoče misli neke družbe. Mnogi drugi so na to temo povedali še marsikaj drugega. Od tega, kako je v Južni Afriki krščanstvo iz marginalnega sklopa idej postalo vladajoči hegemon, do tega, kako država s hegemonijo zagotavlja podporo določeni družbi skozi svoje ideološke aparate. In tistim, ki v njej vladajo.

Barometer hegemonije

Če v tem kontekstu pogledamo Evrovizijo, se ukrajinska zmaga razkrije kot barometer hegemonije zahodnega razumevanja vojne v Ukrajini. Ki je pokazal, da je ta razlaga med Evropejci že večinska. To je že prevladujoče in samoumevno. S tem razumevanjem pa so postali samoumevni tudi vsi elementi te razlage. Oziroma tega konstrukta. Tako tisti, ki so točni. Kot tisti, ki to niso.

Ti drugi nas morajo skrbeti. Mora nas skrbeti, da gre v tej vojni za vojno med Rusijo in Ukrajino. Da imamo opraviti samo z enim, ruskim imperializmom. Da gre samo za večanje moči in geografske prisotnosti Rusije. Itd.

Resnica je — kot sem že pisala [na tej, tej in tej povezavi, op. ur.] — drugačna. V tej vojni imamo opraviti z dvema imperializmoma. Ruskim in zahodnim. Oba v Ukrajini merita svojo moč. In ustvarjata novo svetovno ureditev. Noben od vpletenih imperializmov ni niti dober niti ne zagovarja ukrajinskih interesov. In ne brani vrednot, kot sta svoboda in demokracija. In drugih. Nobenemu od obeh imperializmov za Ukrajince ni mar. Oba imperializma bosta na koncu te vojne profitirala. Na račun Ukrajine. Itd.
​{embed_info_box}202133{/embed_info_box}

Dva imperializma

Tisto, kar je ukrajinska zmaga na Eurosongu dokazala, je, da Evropejci vidijo samo delovanje enega imperializma — ruskega. In da so povsem slepi za delovanje drugega — zahodnega. Dokazala je, da so geostrateški, politični in drugi interesi zahodnega imperializma za Evropejce nevidni. Da po nekaj mesecih ukrajinske vojne ne vidijo več problematičnih dimenzij svetovnega kapitalističnega ustroja. To velja tudi za tiste, ki so zahodnim kapitalskim centrom znali postavljati neprijetna vprašanja. Tak očiten primer so nemški Zeleni. Ukrajinska vojna je uspela iz dvomljivcev in kritikov narediti podpornike Zahoda. Brezpogojne podpornike. In natančno to je uspešna hegemonija.

Zmaga Ukrajine na Eurosongu je torej pokazala, da so zahodni kapitalski centri v Evropi — in širše — z vojno v Ukrajini močno okrepili svoj hegemonski položaj. Svojo hegemonsko moč.

Zelena luč

Dala pa je tudi zeleno luč krepitvi te hegemonije. Zahodnim kapitalskim centrom je pokazala, da lahko s svojo imperialno politiko in vsemi njenimi elementi nadaljujejo. Med njimi je tudi strategija ponavljanja laži tako dolgo, da postanejo resnica. Takoj po ukrajinski zmagi na Evrosongu je NATO začel ponavljati laž, da je vojno v Ukrajini zakrivila Rusija, ki je prelomila svoje mednarodne obljube. Se še spomnite, da je bilo v resnici drugače? Da je Zahod z namenom širjenja NATO v Ukrajino prelomil lastno obljubo, dano Gorbačovu, da se tja ne bo širil? In se še spomnite, da NATO ni mirovna organizacija? Ampak vojaška zveza? Vpletena v celo vrsto vojn?

Toda spreminjanje in pozabljanje dejstev ni edini učinek okrepljene hegemonije zahodnih kapitalskih centrov. Drugi ključni učinek je krčenje polja kritičnega mišljenja. Tretjega pa predstavlja širitev enoumja. In nenazadnje, ključni učinek okrepljene hegemonije zahodnih kapitalskih centrov je tudi teritorialno širjenje Nata v Evropi. Vstop Finske in Švedske v NATO je prav to. 

Res je: po vojni v Ukrajini Evropa ne bo več takšna, kot je bila pred njo. Bo bistveno drugačna. Bistveno bolj enoumna. In bistveno bolj militarizirana. Metaforično in dobesedno.