Tako se začne. S sprva kolikor-toliko vljudno začudenim, presenečenim privzdigovanjem obrvi.

Te dni, ko sta najpopularnejša ali vsaj najbolj znamenita Slovenca dr. Robert Golob in Marcel Štefančič, mi gre po glavi odlomek iz intervjuja z Marcelom samim, ki sem ga delal letos januarja:

Želja z velikim Ž

“Imaš to véliko slovensko željo z velikim Ž, ki je ni mogoče potešit. Čisto vseeno je, kaj narediš, da bi jo potešil. Zato zdaj ti novi obrazi. Vedno bojo potrebni ti novi obrazi. Pa ne zaradi jebenega Janše ali zaradi antijanšizma. Ampak zato, da se bo tešila ta nepotešljiva želja slovenskega naroda z velikim Ž. Želja, ki je ni mogoče potešit, ki je ni mogoče izreč, ki je ni mogoče doreč, ki ji ni mogoče prit do konca. Nekoga izvoliš, da si ustvariš naslednjo žrtev in sovražnika. To je noro. Ne razumeš, zakaj bi si Slovenci to počeli, ampak natanko to si počnejo. Z blaznim navdušenjem in evforijo izvolijo nekaj sredinskega, našega človeka, ker sredina, to smo mi, to je ta pravo. Ampak naslednji dan že kar tekmujejo v tem, kdo ga bo bolj sovražil. Ustvari se konsenz, da je to človek, ki ga je treba sovražit.”

Skratka: zdaj, ko je Golob v rekordnem času in kakor da z levo roko sestavil vlado, je videti, kot da se je začela uresničevati Marcelova prerokba in da je ta kolikor-toliko novi obraz naredil svoj prvi korak k ustvarjanju konsenza, da je on ta nova žrtev in sovražnik.

100 dni

Ne padam tako hitro in tako drastično iz enega ekstremnega razpoloženja v drugega, zato se čutim dolžnega in sposobnega vse skupaj nekoliko relativizirati.

Kot prvo, zakaj se je izgubila ta lepa navada, da damo novi vladi sto dni mir in jo šele potem začnemo sesuvati? Razlog je verjetno ta, da se trije meseci v današnjih medijih zdijo kot cela večnost, ki bi jo na dnevni bazi težko preživljali brez svojih priljubljenih tém.
​{embed_info_box}201880{/embed_info_box}

Glede kadrovske sestave nove vlade imam seveda tudi sam pomisleke, ki pa jih ne bi preveč naglas razglašal, ker se mi ne zdijo bistveni, niti nimam zelo trdnega ali kaj šele eksplicitnega mnenja o teh, ki se medijem in ljudskemu glasu na prvo žogo zdijo najbolj sporni.

Nasplošno se mi zdi pretenciozno, da tako rekoč cela Slovenija z neko neverjetno gotovostjo brska po ministrskih omarah ali vsaj privoščljivo čaka, da iz njih začnejo padati okostnjaki. In da vsi večejo iz naftalina precedense in napovedujejo, da se bo spet zgodilo to in to.

Alenka in Marjan

Besedo ali dve je vsekakor treba reči na temo Alenke Bratušek in Marjana Šarca. Glede tega pa vsekakor imam mnenje.

Golobovo velikodušno, četudi za politične puriste nespodobno povabilo Bratuškovi in Šarcu v vlado je genialna poteza. Perfidna in morda celo umazana, vendar genialna. Če mu bo seveda uspela.

Alenka in Marjan bosta seveda z veseljem sprejela ponujena resorja. Morda pa ne bosta navdušena nad idejo tako imenovane konsolidacije leve sredine, ki se skriva v ozadju Golobove prefrigane poteze.

Konsolidacijo leve sredine si kot politični laik namreč predstavljam takole: Šarec in Bratušek bi iz hvaležnosti, da ju je Golob vzel v vlado — recipročno, ker sta mu pomagala na oblast —, morala takoj izbrisati LMŠ in SAB iz registra političnih strank in že naslednji dan prečlaniti vse svoje človeške resurse v Gibanje Svoboda.

Edino v tem je smisel tega, da bosta Šarec in Bratušek ministra za obrambo in infrastrukturo! Konsolidirana leva sredina ne rabi outsiderjev in marginalcev, ki se imajo za njen del. Konsolidirana leva sredina rabi ali vsaj hoče ustavno večino — in mogoče jo bo z bivšima LMŠ in SAB tudi dosegla.
​{embed_info_box}201879{/embed_info_box}

Je cena previsoka?

Je ta Golobov manever previsoka cena za uspešno delovanje te vlade in za normalizacijo razdrobljene levice? Upam, da ja. Kdo ve. Vemo kvečjemu to, da Golob ni podaril Bratuškovi in Šarcu vsakemu svoj resor, temveč ju je s tem kupil.

Moralnih pomislekov glede tega sicer nimam. Dotična gospa in gospod sta bila na volitvah resda poražena in tudi kompetenčno ne zgledata najprimernejša za ta resorja. Lahko pa se tolažimo s tem, da Alenki Bratušek kot ministrici za infrastrukturo ne bo treba drugega kot uresničiti projekte, ki jih je pripravil ali že zagnal njen predhodnik Vrtovec — najbolj priden in delaven minister bivše vlade. Šarec pa se nam bo tako ali tako že spet prikupil, ko bo razdrl to Toninovo pogodbo o nakupu osemkolesnikov.

Razmislite torej še enkrat, če se vam splača izgubljati čas in energijo za vračanje v stare, običajne tirnice večnega nezadovoljstva in nergaštva.
​{opomba}201878{/opomba}