Dolgo smo čakali, da so začeli člani DeSUS nergati glede položaja in vloge stranke v vladni koaliciji. Četudi so bili že kdaj v preteklosti del desnosredinske koalicije, pa dosedanje takšne vlade niso delovale ali vsaj niso dajale vtisa tako radikalne desne naravnanosti kot tokratna. Ker DeSUS ni niti desna niti radikalna stranka.
Zato smo s precejšnjim začudenjem spremljali nekritičnost ali občasno celo naklonjenost predsednice stranke Aleksandre Pivec do nekaterih potez večinske vlade SDS oz. Janeza Janše. Mlačnost pri odzivih na uradna pisma v Bruselj, spisana na osebni ravni ministra za zunanje zadeve ali samega predsednika vlade, pa zasuk k višegrajski skupini, ljubimkanje z Orbánom, vztrajno copy-pastanje njegovih metod, nekritičnost pri nabavi zaščitnega materiala, pa goltanje davkoplačevalskega denarja, ki je polnil zasebne žepe, in posledično podpora interpeliranemu ministru, pa tišina ob gnusnih, primitivnih, žaljivih tvitih, neudeležba borčevskih organizacij na državni proslavi, kar je na nek način zadnja vidna manifestacija DeSUS … — to so samo nekatere vsebine, kjer DeSUS in SDS po defaultu ne moreta biti na isti strani.  
Mimogrede, tudi SMC — če je od te stranke še kaj ostalo — bi morala predsedniku vlade (in javnosti) odločno in nepopustljivo povedati svoje. 

Benigen tumor

Še dobro, da SDS poskuša zrušiti RTV Slovenija in STA in vsem na očeh pobasati kup denarja za njihovo nastajajočo medijsko korporacijo, ki zdaj šteje dve televiziji, časnik, portal ali dva in še kaj. Šele pri tem projektu je DeSUS in očitno tudi SMC prišlo do zavesti, da ljudstva nimata več za seboj. Zato je bilo treba stopiti nazaj na levo. Na pot, ki jo večinsko volilno telo pri nas tradicionalno ubira. Ali vsaj rahlo levo in po sredi.
Šele ob predlogu treh zakonov, s katerimi si največja koalicijska stranka namerava podrediti medije, je v DeSUS res zavrelo. Na terenu. Še preden je predsednica svoje povedala.
Res hvala predsedniku vlade, da je s tem končno obudil k življenju vsaj eno od dveh na pol mrtvih, koalicijskih strank, ki v tej vladi izgledata kot anomalija. Kot benigen, nenevaren tumor.
Udobnost vladanja Janeza Janše mu seveda gre zelo na roko. Ima tri koalicijske partnerje, ki ne znajo ali pa si — vojaško disciplinirani — ne upajo povedati, kar mislijo. In ima opozicijo, ki sploh ne bi mogla biti bolj mlačna in razdeljena kot je.
In ko je nemočen tisti del politične elite, ki bi moral v vladi ali v parlamentu vzdrževati nujno ravnovesje za blagor celotne družbe, se zgodi ulica. In mi jo imamo. Vsak petek.

Ah, dajte no …

Pa da ne boste mislili, da je z najnovejšo obljubo o uskladitvi pokojnin, napovedano za konec leta, Janša naredil uslugo Pivčevi in ji priznal moč v koaliciji. Ah, dajte no. Janša dobro ve, da bi SDS brez volilcev DeSUS in še nekaj odpadnikov leta 2022 pristala pri kakšnih 25% glasov, kar bi spet povzročalo težave s sestavljanjem vlade. Še posebej, če bi na levici po nekem čudežu prišlo do kakšnega povezovanja, sodelovanja, združevanja. Zasluge za dvig pokojnin si bo zato z bolj energično in bolj pompozno retoriko pripisal sam.
Pa da ne bomo govorili samo o moči Janeza Janše. Ni on toliko močan, kolikor so šibki, nespretni, nezreli, neusklajeni in za karkoli razen za stolčke v parlamentu nezainteresirani vsi, ki ob njem sestavljajo današnjo politično elito. Moč politične elite je v resnici odvisna od moči koalicijske in opozicijske elite.
Pišmevuh, pa takšna politična elita!