Že od majhnega sem šla najprej prečekirat črno kroniko. Vedno so me zanimali umori in razni misteriji. En moj frend si je kot majhen vse izrezoval iz časopisa. Umore in podobno je dajal v album in leta kasneje je dejansko postal sodnik na vrhovnem sodišču. Hodil je po prizoriščih zločina in gledal trupla. To, kar jaz gledam za lahko noč. Vse možne dokumentarce o morilcih. Ene tud osebno poznam. Čist ponesreč, ker poznam preveč ljudi. Ampak ene osem jih komot naštejem s prve — ampak seveda jih ne bom —, k so koga ubili. In čist vsak, k sem ga vprašala, kako kaj ponoč spijo, je rekel, da čist mirno. K naši politiki. Pač, kao kazen smo dobili in to je to.

Metek v bučo

Ko smo že pri kaznih. Kokrat sem se mogla s folkom skregat, ker mi niso verjeli, da pri nas obstaja dosmrtni zapor. »Ne, to pa že ne. Ne v Sloveniji.« Pa jebo majku, jaz mam vse to pod kontrolo. Sam še uno frjolčasto haljo mi fuknejo, pa sem odvetnik k ta velika.
Torej, če niso sprejeli predloga — mislim, da ga je dal Klemenčič —, da se ukine dosmrtni zapor, pol ga še mamo. Od leta 2008. Ga pa ni še noben dobil.
Trobec je bil recimo najprej obsojen na smrt, pol so mu pa spremenili kazen na 20 let in ni dobil metka v bučo.
Evo, tega pa ne vem. Kako so te sploh skenslali pri nas? Ziher ti niso dal ful helexov al apaurinov ali leponexov, da si lepo zaspal ko dojenček.
To je sam Silvotu Plutu ratalo.

Študiram psihiče

In tko pol študiram vse te psihiče, ker mi je zanimiv ta njihov zblojen mozak. Ko gledam Investigation Discovery, se kdaj zalotim, da sem razočarana, če v oddaji na konc ni trupla, ampak je človek samo missing. Dej ženska, bod vesela, da mogoče ni mrtev. Jaz pa surla.
Najboljš mi je gledat zasliševanja. Original posnetke. Da ne boste mislili, da je to simple. Dva se spravita nate in pol pa ti ure in ure láži, če moreš. Vem, k sem bla sama večkrat tko. Enkrat me je fotr zarad enih čekov spizdenih prijavil, tako da sem mogla tam čez noč dajat milijon podpisov. Pa ne tko k dans, k dajem avtogramčke v knjige. Sfukan si, ure minevajo, uni ti pa ne dajo miru.

Narcisoidni sociopati

Ampak pustmo te moje komedije nekoč za knjigo. Zdej pač ljudje nismo isto inteligentni. Eni se pustijo sfukat hitr, eni smo pa mal bolj neumorni. In pol gledaš te klepce od hillbillyjev ameriških, kako se proba ven vadit na zaslišanju, pa do dva ne zna štet.
Kaj pa Sebastien Abramov in njegova draga? Znata štet do dve? Znata do milijon pa neki evričev. Mislim, kakšni liki! Odrezane roke, po nesreč umori. Nč jima seveda še ni dokazano, sam enga tazga Sebastiena bi jaz takoj mela pred sabo, da ga mal preštudiram. Taki narcisoidni sociopati manipulatorski so izziv za možgane. In par dni nazaj so končno pokazali to bejbo in zdej so vsi šokirani: »Pa taka pička je!«
Sam res. Če je pa lepa, pol ni možno, da je neumna ali tok labilna? Povejte mi, poznate koga, k bi si kr sam odrezal roko? In to za denar? Ornk fucked up. Sploh mi ni jasno, kako je prenesla uno bolečino. Ker če bi blo po nesreč, bi mela vse razcefrano total, tko je mela pa čisti clean cut.
A veš tist, k si rečeš, ko ti gre kej narobe, en dan se bom temu smejal in pripovedoval vnukom. No, za njo dvomim, da se bo. Ker po drugi strani, človk lahk sam sebe razžaga, glih kar hoče, sam škoda cajta od kirurgov pol. Pa zavarovalnice nategovat tud ni najboljša ideja.

Dans lahk hitr nož dobiš v trebuh

Enim res dogaja. Sam dokler ne pride do pizdarije, sploh ne dojameš. Par mesecev nazaj se je en k ga poznam že leta prisedel na pivo v enmu lokalu. Vse okej, normalen kot ponavad. Mine teden in slišim za neko streljanje na našem koncu. En mrtev. Streljal je ta, k ga poznam. Neke dolgoletne fore, zamere, maščevanja, ampak pokazal ni pa nikol. Sam en dan klik v glavi — in katastrofa.
Ljudem se meša že na vse strani. Dans lahk hitr nož dobiš v trebuh. Zato bom jaz rajš to mirno samo v dokumentarcih psihoanalizirala. In zadnji cajt bi bil, da tud že jaz umorim koga.
Na žalost bo to glih moj psihopat Vladimir, k drka na mamino truplo. Ubila ga bom, še preden bom ga rodila. Sem zabluzila total in vidla, kok mam sick mind. In da sem prevelik ego trip. Da mam še preveč za povedat. Da moram pisat o seb.

Adieu, mon Vladimir …

Zatorej, dragi moj Vladimir, adieu. Ti maš vsaj to srečo, da če se mi sprdne, si že takoj nazaj:

Vladimir je bil poseben človek. To so ugotovili sovaščani že, ko ga je mama samohranilka vpisala v posebno šolo. »Vaš Vladek pa ni preveč brihtne glave, ne?« so jo ustavljali po vasi. Vedno je šla pokončno mimo, saj je vedela, da njen Vladek, takoj za njenim hrbtom postane »njen pankrt«. Vladimir se z vsem tem ni preveč obremenjeval. Ko je zrasel in postal moški, je že imel toliko pameti, da se je zavedal, da ne bo ravno hollywoodski igralec in da sigurno ne bo reševal sveta s kakšno jedrsko fiziko. Da je navaden pankrt, mu je že pri sedmih letih obrazložil sosedov Lovro, ko sta delala poizkuse na mačkah in trpinčila goloba. Sej ne da mali Vladek v resnici ne bi bil mehkega srca. Ampak ko je prvi mački odrezal rep, se je počutil malo manj pankrtskega. In tudi drkal je prvič na kadaver. Nekako smiselno se mu je zdelo,da vso svojo spermo razlije po razčesnjeni glavi nekega kužjega mladiča.
Mi in vaščani bi rekli, da je bil bolan, njegova mati pa je vedela, da je poseben. Ko je mladi Vladek zrasel v Vladimirja, ga živali niso več zanimale. Sploh ga ni več nič zanimalo. Zadovoljno se je počutil le v materini postelji in v dimnikih. Po posebni šoli se je odločil, da bo dimnikar. Všeč mu je bila tista tema prašna. Ko je hodil od hiše do hiše, se mu ljudje niso več posmehovali. Bili so ga veseli in vsakič so se prijeli za gumb za srečo. Pomorjene okoliške živali so bile pozabljene in dimniki so veselo puhali svoj dim. Ampak Vladimir ni bil srečen.«