Predvidljivo. Desna srenja in velepomembni wannabe opinion makerji na Twitterju — vključno z levimi, ker včasih je pač treba misliti nadstrankarsko —, so v svojih mnenjskih balončkih v torek zvečer naglas protestirali proti dejstvu, da je Televizija Slovenija v Dnevniku prekinila neposredni prenos Janševega svečano dramatičnega nagovora ljudstvu tako rekoč sredi stavka.
Najprej razčistimo s tem. Niso ga prekinili sredi stavka. Direktni prenos iz Cankarjevega doma so prekinili med odstavkoma. Vsebinsko gledano še kar smiselno.
Iz arhiva oddaj je razvidno, da je TVS v Dnevniku prenašala Janšo (no pun intended) šest minut in deset sekund. Torej dobro polovico nagovora, ki je v celoti trajal enajst minut in pol.
To je absolutno preveč minutaže za integralen prenos v osrednji večerni informativni oddaji. Kdo hudiča pa bo zbrano in z zanimanjem gledal in poslušal enajstinpolminutne litanije predsednika vlade, ki že tako ali tako ni telegeničen in poslušljiv govorec? Pa če ima kaj še tako dramatičnega povedati. Pa če še tako hlepimo po njegovih tolažilnih in/ali razsvetljevalnih besedah. Že teh šest minut je bilo too much.

Pahor vsakih 13 let in pol

Ni moja osebna državljanska drža — niti uredniška politika na Fokuspokusu —, da bi v dani situaciji brez veze in potrebe in za vsako ceno sesuvali Janšo, karkoli naredi in reče. Z dolžno prizanesljivostjo ali za dobro vago pa naj le par stvari omenim v zvezi s to njegovo zdaj že redno State of the Union adreso.
Vzemite to kot nacionalni fenomen, ne kot njegov osebni.
Seveda je prav, da predsednik vlade vsake toliko v krizni situaciji nagovori državljane. To je ne samo njegova službena, temveč tudi moralna dolžnost. O tem, kar pove, si državljani lahko mislimo karkoli — strinjamo pa najbrž se, da imamo pravico od nosilca funkcije pričakovati, da bo nekaj povedal.
Mimogrede: neglede na naš politični sistem, ki predpostavlja relativno nepomembnost Predsednika Republike in mu ustavno ne nalaga ne vem česa, je Pahorjeva demoralizacijska potuhnjenost v tem trenutku naravnost šokantna. Vsaj kar zadeva oficielne, mainstream kanale. Njegovo sončenje na Instagramu postaja že odurno.

Kaj ste pravzaprav hoteli slišati?

Predsednik vlade je skratka povedal to, kar ste hoteli slišati. Če vam ni bil všeč njegov nagovor, si boste pač morali priznati, da vam ni všeč to, kar ste hoteli slišati. In če vam je bilo teh šest ali celo enajst minut nezanimivih, potem se sprijaznite z dejstvom, da se vam ne ljubi niti šest ali celo enajst minut ukvarjati z zadevami, ki se vam jih politik čuti dolžnega povedati. 
A kakorkoli. Če bi jaz nagovarjal državljane ali če bi slučajno pisal govore politiku, zagotovo ne bi začel z naštevanjem statističnih podatkov o okuženih in obolelih in umrlih. Za božjo voljo! Saj vendar nagovarja državljane, ki rabijo spodbudo — četudi tudi opomin —, ne pa pogrebcev in žalujočih ostalih. Sožalje? Lepo, seveda. Ampak ne za auftakt.
Aleksander Čeferin v ponarodelem intervjuju seveda pretirava, ni pa to daleč od resnice:

»Prav je, da čutimo […] strah do nastalega položaja in da sledimo ukrepom. Toda za božjo voljo, a se resnično ne da ljudem podariti enega nasmeška, ene tople besede, pozitivnega pristopa[?] | […] To res pogrešam. Ne morem več gledati te vsakodnevne črnogledosti v javnih nastopih vodilnih, ne morem več gledati te apokaliptičnosti. Res mi ni všeč.«

Kdorkoli, ki ni predsednik vlade

Vidno utrujeni, celo nekoliko upadli Janša — za razliko od našega princa Filipa, zgoraj omenjenega kraljičinega spremljevalca z Erjavčeve (namazanega z vsemi hidratantnimi žavbami z dodanim vitaminom D) — je dejansko deloval še bolj turobno, kot bi glede na svoj retorični stil že v normalni situaciji, spočit in fit. Ali lahko sploh od njega pričakujemo, da bo državljanom znal povedati kaj spodobudnega, če že ne razveseljivega?
Od vsega v tem nagovoru sem si najbolj zapomnil Janševo emfatično, prav vsiljivo skeptično vrinjeno besedo »mogoče«, ko je napovedoval postopen zagon nekaterih družbenih dejavnosti ali storitev naslednji torek. Previdnost je na mestu. Ampak strah pred optimizmom pa seveda ne. 
Morda pa je ta uradna zaskrbljenost ravno prav za tiste, ki hočejo slišati tisto, kar jim ni všeč? Možno je domnevati, da državljanski avditorij pred ekrani ne bi kupil ali celo ne prebavil stimulativnega, da ne rečem veselega, optimizem vlivajočega nagovora. Ne bi se čudil, če bi premiera v tem primeru obtožili neresnosti in vzbujanja lažnega upanja.
No, tega Janša zagotovo ne bi znal. Ni tak tip. In lahko je Čeferinu po drugi strani govoriti, da ima poln kufer »te apokaliptičnosti«. To lahko reče kdorkoli, ki ni predsednik vlade.

Prilepljeni pred televizor

Naj se vrnem k inkriminaciji TVS, ki da je Janšo politično nesramno ali vsaj komunikacijsko neprimerno prekinila.
Kot rečeno, teh šest minut direktnega prenosa je bilo dovolj. Več kot dovolj za vklop v poročila. Ampak ali ni nenavadno, da se leta 2020 — in sredi pospešene digitalizacije, čeprav po sili razmer — ljudje pritožujejo, da televizija ne prenaša govora predsednika vlade v celoti?
Na zadevo lahko gledamo z dveh plati.
Prvič, če premierov nagovor že koga zanima v podrobnosti, ga lahko najde z nekaj kliki vsaj v arhivu oddaj TV Slovenija in si ga podrobno ogleda. S še nekaj kliki več si lahko priskrbi tudi prepis. (Ja, celo na Moji Dolenjski!) Edino normalno od televizije, da ne vztraja pri prenosu celotnega nagovora, ker je po mojem že po šestih minutah izgubila velik del gledalcev. In še tem bolj normalno, ker obstajajo drugi, bolj praktični, manj invazivni viri.
In drugič, odkod sploh to zanimanje za predsednikov nagovor? Da se s podrobnostmi ukvarjajo profesionalci, je razumljivo. Zanimanje širše javnosti pa me čudi. Zdi se mi, da je to bolj stvar nekakšne trme. Predsednik vlade je pač kao televizično nedotakljiv in se ga ne spodobi odrezati. Njegove privržence to spravlja v slabo voljo iz znanih razlogov, njegove nasprotnike pa zato, ker rabijo štof za sesuvanje.
Sicer pa, saj veste. Slovencem je vse treba jasno in glasno povedati. Vsak zakon natančno interpretirati. Vsako malenkost predpisati. Karkoli dovoliti, karkoli prepovedati. Ker si sami ne bi upali razmišljati in delati po lastni pameti. Zato se prilepijo pred televizor in si grizejo nohte, kaj bo oblast povedala. Nikar jih pri tem ne motite.