Najprej zato, ker pri organiziranem političnem delovanju za reševanje podnebnih problemov gre še za marsikaj drugega kot za politiko. Gre v resnici za ekonomijo. Za denar. Za dobičke. Ki jih plačujemo vsi, medtem ko z uničevanjem podnebja služijo samo nekateri.
Tistih, ki bogatijo in ki jim iz dneva v dan gre bolje, prav nič ne briga, kakšno ceno za njihovo bogatenje plačuje večina ljudi na planetu. In planet sam. Tisti, ki bogatijo, hočejo še več. Zaslužka. Denarja. Profita. Bogastva za uresničevanje svojih včasih banalnih, včasih perverznih želja in sanjarij. Njim je dobro. Vedno bolje. Kaj bi lahko bilo narobe?
Težko je biti Trump
Da tisti, ki prejemajo izstavljene račune za njihovo bogatenje, trpijo, jih ne zanima. Ali celo pripravneje: obstoj kakršnekoli povezave med njihovih bogatenjem in podnebnimi spremembami zanikajo. Spomnimo se samo Trumpa kot najbolj odmevnega zagovornika teze, da podnebnih sprememb sploh ni. Tudi podnebne krize ne. Ja, težko je biti Trump. Če si namreč Trump in si priznaš resnico — da podnebne spremembe so, da podnebna kriza je itd. —, tvoje bogastvo ne samo postane umazano in zasmrdi, ampak te ta resnica lahko tudi veliko stane.
Če bi se uresničila edina pravilna in pravična ureditev, da bi tisti, ki k sodobni podnebni krizi prispevajo največ, nosili tudi največji finančni delež za njeno reševanje, bi to seveda pomenilo resen finančni udarec ne samo za Trumpa. Ampak tudi za številne druge hiperbogataše. Zato je udobneje trditi, da podnebnih sprememb ni. In da ni nobene potrebe, da bi kaj plačevali. Se kakorkoli samoomejevali. In podobno. Brez vsega tega je gotovo udobneje. In za udobje gre, mar ne?
Zahod je prišel do bogastva z izkoriščanjem preostanka sveta. Ne le Afrike. In Azije. Ampak tudi postsocialističnih družb. Zato bi Slovenija morala nastopati na strani tistih, ki zahtevajo povračilo škode, povzročene z “razvojem”. Ne pa da hlapčuje Zahodu. In ne zahteva nič.
Strukturni problem
A problem niso samo zahodni bogataši, ki trdijo, da podnebne krize ni. Problem je v resnici strukturen. Leži v strukturi sodobnega kapitalizma kot globalnega ekonomskega sistema. Za katerega so okolje, podnebje, oceani, temperatura, pitna voda itd. samo vstopne surovine za proces proizvajanja in povečevanja dobička. Povečevanje dobička pa je smisel ekonomskega delovanja nasploh. Ne samo Trumpov. To je princip sodobnega kapitalizma. In globalnega ustroja, ki ga prinaša. Cilj je, da nekateri — beri: Zahod — dobivajo več in več, medtem ko drugi — tako rekoč ves svet, ki ni Zahod — izgubljajo. In plačujejo najrazličnejše cene. Podnebje je samo ena od njih.
Jasno je, da države, ki imajo status vstopnih surovin, želijo povračilo za to, da Zahod služi in bogati na njihov račun. Kot je povedala Kajfež Bogatajeva, države Juga morda izsiljujejo milijardna finančna povračila. A to izsiljevanje je — kot je eksplicitno poudarila — upravičeno. Predstavlja le majhen delež tistega, kar je na račun njihove podnebne in preživetvene dobrobiti zaslužil Zahod.
A Zahod seveda ne želi deliti svojih profitov. Mu niti na misel ne pride.
Merjenje moči
Povedano drugače: ne le COP27, ampak celotno govorjenje o reševanju podnebne krize ni nič drugega kot merjenje moči za razdelitev zaslužkov, do katerih je (v glavnem) Zahod prišel z instrumentaliziranjem in izkoriščanjem preostanka sveta. Ne le Afrike. In Azije. Ampak tudi z izkoriščanjem postsocialističnih družb. Zato bi na primer Slovenija morala nastopati na strani tistih, ki zahtevajo povračilo škode, storjene z brezobziornim “razvojem” Zahoda. Ne pa da pridno hlapčuje Zahodu. In ne zahteva nič.
In ker gre za merjenje moči o razdelitvi zaslužkov Zahoda, ni pričakovati, da bi se v Šarm el Šejku zgodilo kaj drugega kot še ena runda govoranc in laži, od katerih ne bo nobenega rezultata. Ker ga niti ne more biti. Razrešitev podnebne krize namreč ni izvedljiva znotraj današnjega globalnega kapitalizma. In logike, ki ga vodi. Logika večanja rasti in profitov instrumentalizira vse druge dejavnike. Ne samo okolja. Tudi človeka.
Asocialno, antisocialno
Ta instrumentalizacija je ne le antisocialna, ampak tudi asocialna. Zato je pričakovanje, da bo Zahod oz. kapital v Šarm el Šejku pokazal socialnost v kakršnikoli obliki, iluzorno. Kapital živi in preživi od tega, da ni socialen. Uvedba socialne dimenzije bi pomenila njegov konec. Zato se motijo vsi, ki stavijo na reforme globalnega kapitalizma. Na streznitev kapitala. In podobne neizvedljive spremembe.
Dokaz, da gre v resnici za logiko in ne toliko za denar, je na dlani: EU je od februarja do danes porabila za nakup orožja zahodnih proizvajalcev orožja — med katerimi v Evropi vodi Nemčija — več kot tri milijarde evrov. Hkrati pa nima denarja za pomoč državam globalnega juga, ko gre za podnebno krizo.
Gre torej za denar? Ne. Gre za vprašanje, kako denar uporabiti. Ali tako, da zahodni kapital od tega nima koristi. Ali tako, da korist ima. Če jo ima, denar je. Kot za nakup orožja. Če koristi nima, denarja ni. Ne le milijard in milijonov. Ni niti evra. Oziroma dolarja.
Tu se je COP27 začel. In tu se bo končal. Vse ostalo je turizem v Šarm el Šejku.