Naslednje svetovno prvenstvo leta 1982 pa mi je ostalo že bolj v spominu. Starša sta imela vikend v Vrsarju in ravno tisto nedeljo, ko je bil finale, smo se nameravali vrniti domov. Ker sem si strašno želel gledat finale, sem prosil, če lahko krenemo prej na pot. Ker se ob nedeljah folk vrača z dopustov in bo ziher gužva na cesti. Pa sta pred odhodom komplicirala in se nam je potem mudilo.
180, 190 na uro …
Na avtocesti — kolikor je je včasih bilo — je mama non-stop šibala po prehitevalnem pasu. Za tiste čase smo bili kar premožni, imeli smo čisto novega Mercedesa, ki je šel ko strela. (Ne vem, kateri model, imel sem komaj 12 let.) Mama je prehitevala vse živo. Kar v konkurenci fičkov, stoenk, žab, katrc in kar je bilo še plehovja B kvalitete sicer ni bilo težko. Skratka, po prehitevalnem pasu pičimo 160 na uro.
In je zgrabila cev, s katero je zalivala vrt, in začela špricat una dva mladca iz Tacna. Brez besed sta se pobrala. Nič ni bilo od vsega skupaj. Smo pa izvedeli, da je bil v enem od tistih vozil predsednik Izvršnega sveta (danes bi rekli predsednik vlade) Janez Zemljarič.
Kar naenkrat pa se za nami pojavi skupina črnih mercedesev z modro-rdečimi lučkami — vladna vozila, ki imajo po zakonu prednost. “Ivica, a se ne boš umaknila?” je rekel oče. Komunistov se je malo bal, ker je bil kot Štajerc prisilno mobiliziran v nemško vojsko, pa ga je vedno mislil, da mu bojo “partizani” to kdaj očitali.
“Zakaj bi se umikala? Saj naš avto gre toliko kot njihovi.” Klena Belokranjka, ki je izgubila očeta in deda v vojni. Očeta so ugonobili Italijani v koncentracijskem taborišču na Rabu, deda pa so ustrelili Nemci kot talca pred domačo zidanico. Ona se rdečih ni bala.
Pa je še malo pritisnila. Kakih 180, 190 smo šli, da so nas vladna vozila komaj dohajala. V spremstvu vozil z lučkami smo hitro prispeli v Ljubljano in ujeli finale.
Pošpricana mladca iz Tacna
Naslednji dan pa je mama zalivala vrt, ko se dopoldan pripeljeta miličnika s fičkom. Mama je čisto prebledela. Moj starejši brat se je namreč prejšnji večer odpeljal z motorjem, pa ga ni bilo domov. (Izkazalo se je, da je prespal pri punci.) Mama je seveda takoj pomislila na najhujše. Miličnika, golobrada in neizkušena, kot da sta pravkar iz Tacna: “Oprostite, gospa, a je vaš Mercedes-Benz, registracija ta in ta?”
Ja?
“Ste vi vozili včeraj na hitri cesti Postojna–Vrhnika okoli 18. ure?”
Ja?
“Ovirali ste skupino vladnih vozil …”
Mami je padel mrak na oči. “Kako ovirala, če pa sem vozila hitreje? Zato ste me prišli zajebavat? Jaz sem pa mislila, da se mi je sin ponesrečil!”
In je zgrabila cev, s katero je zalivala vrt, in začela špricat una dva mladca. Brez besed sta se pobrala. Nič ni bilo od vsega skupaj, ne kazni ne ničesar. Smo pa pozneje izvedeli, da je bil v enem od tistih vozil takratni predsednik Izvršnega sveta (danes bi rekli predsednik vlade) Janez Zemljarič.
“Pa kaj?” je rekla mama. ”Tudi njemu se je mudilo gledat finale. Le zakaj bi v nedeljo zvečer tako hitel?”
In očitno je tudi Zemljarič prišel pravočasno. Drugače bi moja mama imela sitnosti.