Ja, seveda. Absolutno. Tudi za to smo se borili. No, ne dobesedno “mi”. Tako pač rečemo, ker ima narod neko skupno zgodovino in zavest. To nam daje pravico, da uporabljamo 1. osebo množine: “mi” smo se borili proti okupatorju in proti domačim izdajalcem — pa čeprav nas takrat še dolgo, dolgo ni bilo na svetu.

Toda če si enkrat vzamemo pravico, da govorimo v 1. osebi množine, potem se moramo sprijazniti, da smo ravno tako “mi” po vojni pobili toliko in toliko vojnih ujetnikov brez sojenja in njihova trupla pometali v jame, da za njimi ne bi ostale sledi ali kaj šele pomniki.

V tem smislu smo taisti “mi” 17. maja 1942 pobili nekaj ducatov Romov, od tega skoraj polovico otrok. In zato je vlada v odhajanju letos prvič uvedla ta nematerialni, koledarski ozaveščevalnik.

Identifikacija

S 1. osebo množine težim zato, ker se ne identificirate s storilci in se niti ne morete vživeti v tedanjo situacijo. Kar je normalno. Še nikoli niste doživeli brutalne vojne in niste nikogar ubili, niti v ekstremni situaciji. Takrat vas še ni bilo na svetu in tudi vaši predniki najverjetneje niso bili med tistimi, ki so brezpravno, taktično, preventivno, genocidno ali iz ideoloških vzrokov pobijali. Čisto mogoče je, da so se vaši predniki in sorojaki v tisti vojni borili in jo tudi preživeli. Morda so celo zmagali.

Aha! Zmagali? To pa je že tisto, s čimer se radi identificirate. Tu se vaš problem s 1. osebo množine neha: “mi” smo tisti, ki smo zmagali, “mi” smo bili na pravi strani zgodovine, “mi” smo imeli pravico in pieteto postavljati spomenike nekim našim zgodovinskim zgledom. To pa ja. To smo pa “mi”.
​{embed_info_box}203545{/embed_info_box}

Eni in drugi smo “mi”

Pa vendar: “mi” smo tudi tisti, ki so bili na napačni strani zgodovine in ki so “nas” za kazen metali v jame. Ravno tako smo bili “mi” tisti, ki smo izgubili vojno in “mi” smo bili tisti ideološko neprimerni državljani, ki so jih internirali na Goli otok ali metali vsaj iz služb. Obenem in po drugi strani pa smo “mi” bili tisti pravoverni, ki so ljudi prisiljevali v emigracijo, jih razlaščevali, metali iz Partije itd.

Vsi smo bili “mi”. Eni in drugi smo “mi”.

Če torej pomislite, da smo “mi” v tej vojni zmagali, se s 1. osebo strinjate — čeprav je to bilo pred davnimi, davnimi časi. Če pomislite, da smo v tej vojni in po njej koga ubili in komu storili krivico, potem pa to nismo bili “mi” — ker je bilo pred davnimi, davnimi časi.

Naivno in nesramno

Odhajajoča vlada je argumentirala uvedbo nacionalnega dneva spomina na žrtve komunizma z besedami, da “razsežnosti komunističnega nasilja” in “občutljivosti do žrtev in preganjanih” država v tridesetih letih samostojnosti “ni zmogla v zadostni meri vnesti v kolektivno zavest”. In še: “Zato je tudi odnos do žrtev komunističnega totalitarizma še vedno ali celo čedalje bolj nepieteten.”

Ta namera je malo naivna, malo pa nesramna. Pričakovati, da bo ritualno, kolobarno opominjanje na arbitrarno eksekucijo neobsojenih Romov pred osemdesetimi leti vcepilo v “kolektivno zavest” zavedanje o strahotah komunizma, je popolnoma zgrešena. Žalujoči ostali se bodo raje kot žrtev komunizma spominjali dobrobiti komunizma. Izvoljeno ljudstvo se bo raje spominjalo polnih egiptovskih loncev mesa, ne pa nesreče in trpljenja kolateralne škode v tako imenovani sužnosti ali celo med vojno.

Še več: če je kaj “čedalje bolj nepietetno”, je to (bil) nemaren odnos vlade do žrtev “tistih drugih dveh”, okupatorskih totalitarizmov — ker partizanom in talcem, kot se spomnimo, niso nikoli oficielno polagali vencev, domobrancem pa ja —, za nameček pa so celo na glavo postavili uveljavljen praznik OF, ker se pač niso mogli identificirati z njenimi ustanovitelji in cilji.

Samovšečni kot smo

Pa smo spet pri omejeni, poljubni, selektivni rabi 1. osebi množine: s tem kolektivnim “mi” se istovetimo, kadar nam intimno, ideološko, psihološko, pietetno paše. Ko gre za zmago in pravičnost, zadoščenje in ponos. Če gre za krivdo, zmoto, krutost, greh in grdobijo, potem pa so to vedno “oni”. Nekdo drug. Ne “mi”. Samovšečni kot smo, hočemo videti v ogledalu idealno, popolno podobo pravičnih in nezmotljivih. Naše napake in slabosti pa so vedno stvar tistih drugih.
​{opomba}203544{/opomba}