[Kako se je prešnjič končalo:] Ampak spomine obujam zaradi nečesa drugega. Spomnim se, da me je vprašala, da zakaj rekrutiram ravno njo. Ker da verjetno vem, da je ona … — no, malo desna.

Vem, da sem ji rekel, da vem, in da me to niti malo ne moti. Biti desen je pred osemnajstimi leti pomenilo nekaj drugega kot danes. Pri vseh, ne samo pri Rosviti. Pa če je res bila desna ali ne.

Danes na to pravi: »Ne vem, Marko. Ti mi povej. Jaz samo čutim, da sem včasih drugačna od večine svojih kolegov.«

Ona da je že začela kot drugačna. Nekaterim kolegom je bilo v največjo čast, če so smeli v Beograd na kongres Zveze komunistov Jugoslavije. Njej pa bilo v največjo čast, če je lahko šla na sestanek Demosa.

Drugačna. Demos drugačna.

Bila je mlado novinarsko revše, kakršnih niso pripuščali na kongrese ZSMS in ZKS. To so pokrivali uveljavljeni novinarji. Na sestanke novih strank oz. mlade opozicije, Kmečke zveze, Socialdemokratov in kdo ve kam še pa so pošiljali ta mlade.

In tako se je kot novinarka razvijala s takratno opozicijo, ki je pozneje prišla na oblast in naredila državo. Za razliko od kolegov je tisti del političnega spektra tudi dobro poznala. Imela je dostop do njih, pa tudi pozneje ji je to marsikaj omogočilo. Nenazadnje je iz takratnih političnih procesov, struktur in odločanja naredila tudi doktorat (Politični subjekti in osamosvojitev Slovenije 1989–1992). V še trodomni Skupščini je včasih visela cele noči na izrednih sejah, vendar je znala tudi poiskati informacije, dobila pogovore s ključnimi ljudmi, razčlenjevala stvari. Danes jo, nestorko, srce boli, ko vidi mlajše kolege, ki jim za dan državnosti dajo nalogo, da naredijo feljton — oni pa v stiski, ker tako malo vedo o tistem času ali skoraj nič.

Njena merila

Desna? Že mogoče — ampak ona svojim kolegom ne govori, da so levi. Nekateri se ji zdijo super novinarji, ki dobro delajo, za nekatere pa že vnaprej ve, da bodo naredili samo tisto, kar je nujno. Tako pač ona gleda na kolege. Na tiste, ki ustvarjajo presežke in dodano vrednost, in na tiste, ki samo opravljajo svojo delovno obveznost. To je njeno merilo.

Pa še to: Rosvita Pesek pravi, da mora biti danes, ko je na oblasti Golobova vlada, njena pozicija do kateregakoli njenega ravnanja enaka kot prej, ko je bila na oblasti Janševa vlada. Včasih jo kolegi čudno gledajo in pravijo: »Pa kaj ti to govoriš?« — in jim reče, da mora na problem menjavanja kadrov v podjetjih in svetih zavodov in na ministrstvih in drugih organih gledati enako kot prej, ko je vlado vodil Janša. Če je takrat opazila in naštevala vsak drugi dan, koga vse so zamenjali, mora tudi danes opaziti in povedati, da so recimo v svet Onkološkega inštituta imenovali nekoga, ki je bil zaposlen v Gen-I. To pač vidi in pove.

Ampak ko je menjaval Janez Janša, je cela RTV imela polna usta teh prispevkov. Danes, ko menjuje kadre v državnih podjetjih in zdravstvenih zavodih Robert Golob, pa so vsi na dopustih ali pa je premalo ljudi. Razumeš? To jo moti. Stoj in ostani na enaki poziciji. Kritični ali manj kritični. Samo to bi rada. Stoj zdaj in stoj čez pet let, ko bo na oblasti neka nova vlada. Za to ji gre. Za enaka merila.

To ji diši po revanšizmu, kot je omenila v pogovoru s Pahorjem, ne?

Se opravičuje, ampak tako pač to vidi. Ta ihta, s katero so začeli mandat, se ji ob tako veličastni zmagi Gibanja Svoboda zdi popolnoma nepotrebna. In v čem da je sploh težava, če (se) ena Rosvita Pesek v Odmevih ali v pogovoru s predsednikom države to vpraša? Ni problem! In ne sme biti problem!

Prvič in zadnjič

Medlo se spominjam, da je Rosvita nekoč davno kandidirala za neko funkcijo. Kaj je že to bilo? Ja, ta zgodba se je vlekla, pravi. Leta 2000 se je prvič prijavila na razpis za odgovorno urednico Informativnega programa. Ni bila izbrana. Izbran je bil Uroš Lipušček, ki se je takrat vrnil iz Amerike. Povabil pa jo je, da bi bila del ekipe. Urednica aktualno-dokumentarnega programa. Pomemben program! V tem uredništvu so bile informativne oddaje od Tednika do Mednarodnih obzorij in še marsikaj. Na drugi strani pa dnevno-informativni program, za katerega je Lipušček izbral Jureta Pengova. Leto dni so (navzven) kar dobro funkcionirali, potem pa je Lipušček odstopil. In to zaradi očitkov, da je cenzuriral informacije v zvezi s tistim famoznim Falconom. Odgovorna urednica je postala Tanja Starič, ki pa je vztrajala, da mora z Lipuščkom oditi cela ekipa. In tako je šla s položaja tudi Rosvita. V paketu. Čeprav ni bila vpletena v ta konkretni primer.

Spet ta trač-operater

Nadaljevanja se pa spomnim samo napol. Skratka, tega istega leta je bila že drugič izvoljena kot predstavnica zaposlenih v Programski svet RTV in na prigovarjanje kolegov kandidirala za predsednico. Proti Janezu Kocijančiču. Si lahko misliš. Na glasovanju je bilo 12 proti 12. Zato so se svetniki odločili, naj Kocijančič — ki je bil predsednik že v prejšnjem mandatu —, vodi Svet še šest mesecev, potem pa da bodo še enkrat volili, če bi si kateri od svetnikov premislil.

Nakar so Slovenske novice — v Požarjevi tedanji prilogi Bulvar — dva meseca pred iztekom tega roka objavile informacijo, da je prejela podkupnino v znesku pet tisoč mark. Za to, da TVS ne bi objavila neke informacije v Tedniku.

Z njeno kandidaturo za predsednico Sveta RTV je bilo v trenutku konec. Starička je Rosvito zaradi Požarjevega »razkritja« umaknila iz vseh političnih oddaj, dokler se zadeva ne razčisti.

Epilog? Polnočni klub

Epilog? Požarja je Rosvita tožila, nazadnje pa so jo pregovorili v poravnavo. Kar je bila napaka. Novice so objavile opravičilo in preklicale oz. zanikale Požarjeve trditve, vendar je bil trač-operater sam takrat že na Dnevnikovem Direktu. Osebno pa se je takrat odločila, da se za funkcije na RTV — kljub zaletu, ki ga je imela — ne bo več potegovala. Ker so bila proti njej očitno dovoljena vsa sredstva.

Tako je Rosvita Pesek postala ena od voditeljic Polnočnega kluba. Vodila ga je kaka štiri leta, po dveh letih pa je počasi že začela lesti nazaj v omizja in v druge oddaje. Polnočni klub so takrat vodili Sandi Čolnik, Danica Lorenčič, Vida Petrovčič in ona. Takrat je bila to zelo dobra oddaja. Tam se je naučila klepetati z ljudmi. Bolj sproščenega, manj togega novinarstva. Kar ji še danes prav pride v Odmevih. Enkrat je gost hardcore politik, drugič pa dobiš v studio vrhunskega umetnika, človeka iz kulture, s katerim se ne moreš enako pogovarjati. Moraš mu izkazati čast in spoštovanje in ga nagovoriti drugače. To je ta diverzifikacija znotraj oddaje. Tudi stilska in konceptualna. Da se znajdeš, če imaš Dubravko Tomšič Srebotnjak — ali pa Mojco Pašek in Branka Grimsa. Zato so vsaki Odmevi drugačni in so zanjo še vedno izziv.