Sobota, 14:20, manjši kraj na Kozjanskem, v bifeju pri avtobusni postaji.
Vardist A (v civilu): »Julčka, daj nama dva laška, te pa naju pusti pri miru, ker se mama nekaj za zmenit.«
Vardist B (v civilu): »Pa fejst mrzla naj bota.«
Julčka (v uniformi, zavije z očmi in reče kolegici za šankom): »Spet se igrajo vojake. Tudi moj je nekaj govoro, da bi šel, pa sn ga tak žvajznla, da ne rabi maskirne uniforme, tak je flekast.«

Kota 405 (Tam, ko je Joža fse pokozlal.)

Vardist A: »Dobimo se jutri ob 6. zjutraj. Zborno mesto: kota 405.«
Vardist B: »Huh?«
Vardist A: »Kota 405. Nea veš, ki je kota 405?«
Vardist B: »Pojma nimam.«
Vardist A: »Tam zadaj, za Kaučičevo gmajno. Tista pot, ko gre gor v šumo pa do travnika s tisto veliko lipo. Tam, ko je imel Joža piknik za petdesetletnico, te pa je fse pokozlal.«
Vardist B: »Zakaj te nea tak rečeš, da je Joža fse pokozlal?«
Vardist A: »Zato ker smo vojska, tristo hudičov, ne pa zarukana banda, ki v šlapah okoli hodi pa se s pivom naliva.«
Vardist B (pridušeno): »Hja … (Naglas.) A šef pride?«
Vardist A: »Ne, pravi ova odvetnica, da je boljše, da se ne izpostavlja. Je pa poslal govor, da ga preberem, ga je tudi ona pregledala. Pa novinar od Dela baje pride, da bojo naredili reportažo o nas. To so vse zrihtali ovi iz Ljubljane.«
Vardist B: »Iz Ljubljane?«
Vardist A: »Tiho bodi. Boljše, da nea veš.«
Vardist B: »Kaj Večer pa nebo naredo reportaže?«
Vardist A: »Nočejo. So rekli, da jih nea zanima.«
Vardist B: »Banda izdajalska. Jebemti državo, v kateri so Ljubljančani večji Štajerci od Mariborčanov.«

Nedelja, 7:45, kota 405 (Tam, ko je Joža fse pokozlal.)

Vardist A (v uniformi): »Pa kaka ste vi vojska, da ste se šele zdaj privlekli. Rekli smo ob šrstih. Še dobro, da šefa ni tu.«
Vardisti (sami pri sebi): »Ob šestih? V nedeljo? Ti si ja fukjen.«
Vardist A (strumno): »430. specialni bataljon Štajerske varde, miiiiiir-no! Prebral vam bom sporočilo našega vrhovnega komandanta, ki ga zaradi nepravične sodbe režimskega krivosodja po nasvetu odvetnice danes na žalost ni med nami.«
V rokah mečka počečkan kos papirja, na katerem so nekatere besede prečrtane, druge pa z nervozno, zoprno pisavo pripisane z rdečim flomastrom.
Vardist A (šepeta vardistu B ob sebi): »Tota baba šefu še prdnit ne pusti več brez dovoljenja. Zaj ona odloča, kaj bomo rekli pa kaj delali.«
Vardist B (se preplašeno ozira okrog sebe): »Babe. Ova je še bolj pasja od moje.«

Nedelja, 21:35, kota 405, ob tabornem ognju (Tam, ko je Joža fse pokozlal.)

Vardist A (tovariško): »Tovariši, po napornem urjenju se zaj lahko malo sprostimo. Samo ti Joža idi malo bolj počasi. Saj veš, kak je bilo zadnjič, ko smo bli tukaj. Pa še prvo stražo maš.«
Vardist Joža (s težavo): »Ka te funflaš? Kaka straža? Kak te naj stražim? S tičom? To lahko doma delam. Kaka smo mi to vojska!«
Vardist A (karajoče): »Vzemi šibrovko. Samo patrone vun daj, da nebo kakega sranja.«
Vardist Joža (sebi v brado): »Rajši s tičom ko s prazno puško. Nič ne bom patrone vun metal.«

Nedelja, 23:40, nekaj sto metrov pod koto 405 (Tam, ko je Joža fse pokozlal.)

Mlajši glas (razdraženo): »Pa dobr, fotr, a mi lahk razložiš, zakaj ni dost, da že cel teden hodiva po vseh teh možnih rovtah, zdaj pa morava še ponoči sem gor rint, namesto da bi v vasi prespala pa šla jutri naprej.«
Starejši glas (pomirjujoče): »Sine, tu nekje sem imel pred časom govor na slovesnosti. Ne spomnim se, ali je bila za partizane ali za domobrance. Saj ni važno. Ampak spomnim se travnika, ki gleda na vzhod, pa ogromne lipe, simbola slovenstva. Zjutraj bi rad bil že gor, ko bo fenomenalna svetloba za selfije.«
Mlajši glas (še vedno razdraženo): »Ej, fotr, v čem je v bistvu ta fora s selfiji? Instagram pa to. A nisi ti kao …?«
Starejši glas (ponosno): »Sem.«
Mlajši glas (še bolj razdraženo): »In?«
Starejši glas: »In kaj?«
Mlajši glas: »V čem je fora?«
Starejši glas: »Ni fore. V tem je fora.«
Mlajši glas (zmedeno): »Huh?«
Starejši glas (državniško): »Brez vsebine ni idej, brez idej ni ideologij, brez ideologij ni delitev. Samo brez idej in brez vrednot je slovenski narod resnično svoboden in enoten. Zakaj bi se prerekali o tem, kaj je prav in kaj ni, če smo lahko samo Slovenci.«
Mlajši glas (zgroženo): »Vrednostni vakuum kot temelj nacionalne enotnosti? Džizs! A si ti kdaj slišal za Aristotela?«
Starejši glas (pokroviteljsko): »Igzektli! Sem vedel, da boš razumel. No, kaj praviš? Bi bil za jutranji selfi boljši topel, človeški pogled in nasmeh ali pa tak bolj državniško, resno prazen?«
Mlajši glas (resignirano, sam pri sebi): »Prisilni jopič. Na supu. Ali pa na Kozjanskem. Whatever.«
Glas iz teme (prestrašeno): »Stoj! V imenu Štajerske varde! Kdo gre?«
Starejši glas (še bolj prestrašeno): »Krucifiks, kaj pa je zdaj to?«
Mlajši glas (prestrašeno, a zbrano): »Fotr, na tla, tip ma puško!«
Strel.
Vardist Joža (sam pri sebi, morda tudi na glas): »Živela svobodna Štajerska! Joj, spet bom kozlal …«

Epilog

Vardist Joža — kljub celodnevnemu urjenju — na srečo niti v fikciji ni bil sposoben zadeti tarče. Ko je visoki gost prišel k sebi, je opravil pregled častne čete, pardon: bataljona, nato pa je v priložnostnem nagovoru poudaril pomen domoljubja in preživljanja prostega časa v naravi. Vardista Jožo je povabil na enega od njegovih naslednjih posvetov na temo regionalnega razvoja v Sloveniji.