Prejšnji teden sem si v Trstu ogledal domnevno sporni in provokativni, mednarodno incidenčni kip Gabrieleja d’Annunzia. Bronast ommagio znamenitemu in/ali razvpitemu literatu in fašistu (1863–1938) so v začetku septembra ob stoletnici njegovega pohoda na Reko (»impresa di Fiume«) postavili na Piazzi della Borsa, lučaj od Trga italijanske enotnosti.
Hrvati, ki imajo d’Annunzia z razlogom za okupatorja, so postavitev kipa vzeli kot provokacijo in poslali v Rim ostro protestno noto.
Kot primerek dekorativnega urbanega pohištva je kip sicer prisrčen. Droben, plešast možicelj v jeseni življenja sedi na škarpi iz belega kamna pred borzno kolonado. Z levim komolcem se naslanja na kup knjig ob sebi, v desnici pa drži odprto knjigo in bere.
Meni je naš Edvard Kocbek na klopci v Tivoliju sicer bolj všeč, a tudi d’Annunzio ni slab.
Toda ta kip odpira célo serijo drugih, ne nujno kritičnih in ne nujno političnih pomislekov.
Pa poglejmo.

Città quasi aperta

Da je deset metrov stran od kipa stal velik šotor z napisom Slofest — prireditev z naslovom Festival Slovencev v Italiji, ki ga organizira Zveza slovenskih kulturnih društev (v Italiji) — je sicer pomagalo k ustvarjanju vtisa, da Trst ostaja città quasi aperta.
No, najprej pa nekaj zgoščenega zgodovinskega ozadja.
Po 1. svetovni vojni je bila Reka najprej pod začasnim protektoratom sil Antante. D’Annunzio, ki je po sicer še ne veljavnem dogovoru na Versajski konferenci, da bo Reka (z Rapalsko pogodbo naslednje leto) pripadla Kraljevini SHS, se ni pustil dolgo prositi tamkajšnjemu italijanskemu prebivalstvu. V Ronkah je zbral 2.600 kompatriotskih junakov soške fronte, jih poimenoval »legionarji« — njim na čast se kraj še danes imenuje Ronchi dei Legionari — in se na čelu divizije odpravil proti Reki. In jo 12. septembra 1919 tudi zavzel in jo razglasil za italijansko ozemlje. Zavezniška vojska se je umaknila.

Krvavi božič 1920

Italijanska država sama nad njegovo solo akcijo ni bila navdušena. V nasprotju z d’Annunzijevimi pričakovanji Reke niso pripojili k matici, temveč so jo z ladjevjem celo blokirali in operetne okupatorje pozvali k vdaji.
Po skoraj letu dni pogajanj z italijansko vlado, ki je predlagala poseben status Reke — na referendumu je bil sicer sprejet, vendar ga je samozvanec razveljavil — je bila po sprejetju Rapalske pogodbe razglašena Italijanska uprava Kvarnerja (Reggenza Italiana di Carnaro). Sprejeli so tako imenovano Kvarnersko listino — verjetno prvo kolikor-toliko formalizirano, kvaziustavno mešanico anarholiberalizma, korporativizma, protofašizma, tudi s primesmi dadaizma. Dotedanji Commandante pa je uradno postal (prvi) Duce. 
Mimogrede: če smemo verjeti Wikipediji, je bila edina država, ki je d’Annunzijev Kvarner priznala kot državo … — Sovjetska zveza.
D’Annunzio je vztrajal naprej in k svoji namišljeni državi priključil še Krk. Nakar je vsem v brk napovedal vojno … — Italiji. Ta se seveda tudi ni dala in začela Reko bombardirati. Decembra 1920, med tako imenovanim krvavim božičem, se je bil d’Annunzio prisiljen vdati.

Neofašisti

Postavitev kipa v Trstu ni bila edina in niti ne najhujša provokacija. Stoletnico d’Annunzijeve okupacije so italijanski neofašisti poskušali obeležiti tudi s pravim, četudi še bolj operetnim desantom oz. reprizo desanta na Reko. O tem so mimogrede poročali celo slovenski mediji, ki jih sicer tako zelo zanima vsak drekec pekec, ki se zgodi na Hrvaškem.
Skratka, neonacisti so z avtobusi in motocikli prihajali na Reko in s športnimi letali pristajali na Krku. Na letališču so jih s sumljivimi relikvijami zasačili šest, v mestu pa štiri, ko so na Guvernerjevi palači izobešali staro zastavo Kraljevine Italije. Še šestnajst so jih obtožili kaljenja javnega reda in miru. Nekaterim cessnam in piperjem z neofašisti na krovu je Hrvaška po pisanju Večernjega lista celo preprečila vstop v hrvaški zračni prostor.
Hrvaška SOA (Sigurnosno-obaveštajna agencija) pač ne štrajka.
Medtem pa je na novo uliti Gabriele d’Annunzio mirno in dostojanstveno, kot kak benigen knjižni molj, sedel in bral na škarpi pred tržaško borzo — še kar daleč od svojega Vittorialeja ob Lagu di Garda. Tam se v bližnjem Salòju v spomin na Italijansko socialno republiko (1943–45) še danes zbirajo neofašisti in podobni Casa-Poundovci.

Bizarna turistična atrakcija

Vittoriale degli Italiani je zagotovo najbolj bizarna turistična atrakcija, ki sem jih kdaj videl. Gre za d’Annunzijevo privatno rezidenco na vzpetini nad mestecem Gardone Riviera ob Gardskem jezeru.
D’Annunzio si jo je zgradil s pomočjo izdatnih Mussolinijevih subvencij in donacij in dekorativnih naturalij, zaplenjenih razlaščenim Judom. Ko je pri fašističnem režimu (za nekaj časa) padel v nemilost, so ga izdatno razvajali, da se kot popularen ljudsko elitističen literat ne bi preveč vmešaval v rimsko politiko. Sobane Vittorialeja so nabite z ultimativnim dekadenčnim in dekadentnim, zapoznelim post-fin-de-sièclovskim umetniškim in psevdoumetniškim kičerajem. Težki in trudni zastori dobesedno zaudarjajo po trohnobi preteklosti.

Nakar še Maister, Joyce, Saba, Svevo

In to še ni vse. V parku stoji ladja. Natančneje: pol ladje, pol oklopnjače. Na obali so jo razstavili, jo po delih pretovorili do podalpja in vgradili v park. S kljunom je seveda obrnjena proti Dalmaciji. Za vsak primer. Če bi se nekega dne morda le pokazala možnost rekonkviste. Iz Tajanijevih ust v Vatejeva ušesa. V neki muzejski sobi pa lahko vidite tudi torpedni motorni čoln MAS (»motoscafo armato silurante«), ki ga je d’Annunzio uporabljal na Reki.
In če smo že pri kipih literatov in vojakov v eni osebi kot nacionalnih figurah, mi na misel prihaja nemogoča primerjava d’Annunzia z Rudolfom Maistrom — ali vsaj zgovorne razlike med Slovenci in Italijani.
Ker vendar: ko nam je Maister pred sto leti vojaško in predvsem legitimno zagotovil slovenski Maribor in slovensko Štajersko, je d’Annunzio okupiral hrvaško Reko. Ampak zakaj potem Maister v bronu na ex-Leninovem trgu grdo gleda in hoče potegniti bridko sabljico iz nožnice, medtem ko d’Annunzio na Borznem trgu v Trstu sedi in bere kot en lipov bogec?
Nimam nič proti, da je tržaški župan Dipiazza dal postaviti ta kip. D’Annunzio zagotovo ni bil zgodovinsko simpatična osebnost — niti ne vem kak velik avtor —, ampak zakaj ne bi smele stati sredi mest figure antipatičnih avtorjev? Še posebej, če nekaj minut hoda stran že stojita James Joyce (na Ponte Rossu) in Umberto Saba (na Dantejevi ulici pred Coinom).
Prihodnjič grem pogledat še kip Itala Sveva (na Piazzi Attilia Hortisa). Zadnjič ni bilo časa, ker smo se zahaklali na aperol spritzu v Caffèju degli Specchi.