Ko je pred slabimi tremi tedni Slovenijo doletel obisk ameriškega zunanjega ministra, je v delu javnosti završalo, ker da so med uradnim sprejemom v Vili Bled zakrili fresko slikarja Slavka Pengova iz leta 1947 [ki prikazuje zgodovino Slovencev s stališča tedanje oblasti v socrealistični maniri, op. Fp]. Da bi bila zgodba še sočnejša, se je izkazalo, da je avtor freske dedek slovenskega zunanjega ministra Anžeta Logarja.
Gostitelj da je v klečeplazenju pred Trumpovim odposlancem zatajil ne le domovino, ampak tudi družino, je grmelo in odmevalo po nekaterih medijih in družabnih omrežjih. Ogorčenje je bilo tako intenzivno, da ni ponehalo niti takrat, ko se je izkazalo, da je freska tudi sicer zakrita, saj gre pogosto v nos petičnežem, ki tam organizirajo poroke. In da je bil sprejem na terasi, ne pa v dvorani z mozaikom Anžetovega dedija.

Freskagate

Zgodbica lepo ilustrira dejstvo, da zanemarjanje dejstev, ki ne ustrezajo lastnim stališčem in prepričanjem, ni prisotno le v enem delu vse bolj razdeljene in vse bolj nasršene slovenske javnosti.
»Že, že,« boste rekli, »ampak kaj pa oni? Stvari so vendar neprimerljive. Oni so bistveno bolj grobi, žaljivi, zavajajoči in lažnivi.«
Morda res. Vendar to nikogar ne odrešuje odgovornosti za lastne besede in lastna dejanja. Proti zavajanju se ne moremo boriti z malo manj zavajanja. Profesionalna etika Nove24TV in tviti botov iz kleti ne morejo biti merilo ali opravičilo našega ravnanja in spodrsljajev pri nasprotovanju žaljivkam in lažem.

»Ko oni gredo nizko, gremo mi visoko.« 

Glede obrambe dostojnosti javne razprave in politične kulture razmišljam podobno kot o domoljubju. Pravi patriotizem se po mojem mnenju meri s sposobnostjo kritičnega odnosa do lastne domovine, ne pa z gorečnostjo pljuvanja po drugih. Seveda ne gre za to, da se ne bi smeli odzivati na nečednosti, napake, žaljivke, avtoritarnost, zaslepljenost, zavajanje in laži. Gre za to, da je učinkovitost takšnega odziva odvisna od načelnosti, ki ne dopušča makiavelističnega klina, ki da se s klinom zbija.
To je sporočilo izjave Michelle Obama, »ko gredo oni nizko, gremo mi visoko«. Ne gre za nastavljanje še drugega lica ali za vero, da očetovstvo naroda zahteva, da imamo vse otroke enako radi — tudi tiste, zaradi katerih sosedom izginjajo hišni ljubljenčki. Gre preprosto za dejstvo, da v odgovoru na napade na človeško dostojanstvo, razum, integriteto in strpnost od teh vrednot ne moremo odstopati in jih tretirati kot kolateralno škodo.
Kajpaonizem je zapeljiv, saj pogosto gradi na iskrenem, tudi upravičenem ogorčenju in zelo človeški navadi, da smo do drugih bolj kritični kot do sebe. Hitro nas lahko pripelje v situacijo, v kateri ni težko dokazati naše nenačelnosti in nedoslednosti. To, da se enako obnašajo tudi tisti, na katere kažemo s prstom, je slaba tolažba. Oni s tem po defaultu nimajo težav.

Krog je sklenjen

V tej luči že dolge tedne opazujem in ne razumem, zakaj je treba s tako ihto zagovarjati legitimnost izraza »smrt janšizmu«. Ne gre za vprašanje legalnosti. Namigovanje, da si parola zasluži kazenski pregon, je iz politične trte izvita. Toda v obrambi dostojanstvenosti, razuma in politične kulture diskurza je ne moremo ocenjevati zgolj z vatli praga kaznivosti. Če imaš do nečesa pravico, to še ne pomeni avtomatično, da imaš tudi prav. »Smrt« je beseda, ki objektivno povzroča nelagodje. Ne vem, kaj je tisto, kar bi zagovorniki te parole radi povedali in česar ne bi mogli izraziti z geslom »dol z janšizmom«. Jasno pa je, komu to prerekanje najbolj koristi.
Podobno nelagodje čutim ob opazovanju medsebojnega obtoževanja glede nespoštovanja varnostnih ukrepov in fizičnega distanciranja ob množičnih shodih. Eni s prstom kažejo na kolesarje. Kolesarji kažejo na tiste, ki na kolenih, a brez mask romajo na Brezje. Krog je sklenjen. Butasto, neprepričljivo in nevarno. Maska v tem primeru ni le imperativ varnosti, ampak tudi kredibilnosti. Daj jo gor ali pa bodi tiho, bi rekli malo parafrazirani Američani.

Vrhunec neprimernosti

Vrhunec neprimernosti pa so seveda žaljivke in diskvalifikacije, ki temeljijo na osebnih okoliščinah. Ponovno: distribucija števila primerov v različnih segmentih slovenske tribalne polarizacije je daleč od uravnoteženosti, a to ne zmanjšuje odgovornosti tistih, ki na deklarativni ravni vztrajajo pri doslednem spoštovanju človeškega dostojanstva. Osebne žaljivke so etično nesprejemljive, poleg tega pa tudi pogosto odvračajo pozornost od stvari, ki so res problematične. Sam imam poln kufer hehetanja ob sličicah aktualnega državnega sekretarja za državno varnost. Ob vseh zadržkih, ki jih je mogoče imeti glede njegovega dela, se mi zdi še najmanj moteč njegov lik.

Kajpaonizem in vsisoistizem

Čeprav je za večino takšnih izjav in izpadov odgovoren bolj ali manj anonimen komentariat, brez odgovornosti niso niti ljudje na vidnejših družbenih in političnih položajih. Opazka, da bo aktualna kmetijska ministrica »odletela kot kurba s plesa«, je v delu javnosti, ki je sicer zelo občutljiv glede mizoginije, naletela na zelo medel odziv. Morda zato, ker je šlo za enega od »naših«? Tudi bivši predsednik vlade, ki se te dni z upravičeno ogorčenostjo odziva na žaljive in pritlehne napade na ljudi iz svoje stranke in iz drugih strank opozicije, bi izzvenel še bolj prepričljivo, če bi delček te ogorčenosti delil z nami tudi v preteklosti, ko je šlo za žaljivke in pritlehnosti, ki jih je glede migrantov širil »njegov« državni sekretar.
Nevarnost kajpaonizma za demokracijo je v tem, da politiko spreminja v dirko proti dnu. Nedoslednost v spoštovanju lastnih načel vodi v polarizacijo, ki ni ne vrednostna ne vsebinska. V cesarjevih neideoloških oblačilih in brez vrednot v politiki ostanejo samo osebni interesi. Tribalizem »naših proti vašim« ljudi prisiljuje, da se slepo in nekritično opredelijo za en ali drug tabor, ali pa povzroči nezaupanje in odpor do vseh. Vsisoistizem je logična posledica kajpaonizma, ki ga je ob žalostnem spektaklu, ki nam ga pogosto omogoča prav politika, emotivno sicer mogoče razumeti. A gre za beg in poraz, ne za rešitev. V družbi, v kateri vse politike vidimo kot iste, demokracija ne deluje. To pa sta končni cilj in zmagoslavje tistih, ki znajo in so pripravljeni biti isti — in to najbolj pokvarjeno, brezobzirno in naklepno.