Skratka, vse najboljše. Ta objava ni bila tempirana na rojstni dan. Imel sem ga že nekaj časa na lagerju, nisem pa vedel, da ima rojstni dan prav zdaj.

Kratka biografija

Rojen 1940 v Mariboru. Prvih dvajset let živel v Pesnici. Obiskoval in končal Učiteljišče, začel učiti, diplomiral na Pedagoški fakulteti iz slovenščine in angleščine (1965). Na šolah v Radljah ob Dravi, Ribnici na Pohorju, Vuzenici in na Sladkem Vrhu. Potem pa dramaturg v mariborski Drami (1971–87). Ravnatelj MGL (1988), potem še ravnatelj ljubljanske Drame (1991). Predsednik Društva pisateljev (1982–87). Delegat ZSMS-Liberalne stranke v Zboru občin Skupščine SRS oz. RS (1990–92), nato poslanec LDS v Državnem zboru.

Začnimo s politiko, da damo to ad acta. Epizoda se zdi presenetljivo daleč, ni pa zanemarljiva. Navsezadnje je le bil štirinajst let poslanec. LDS. Nekaj je že treba reči na to temo.

In že začne s svojimi besedami obnavljati odlomek iz svoje avtobiografije Hvala vam, bogovi, za te blodnje (2010).

Najprej Partija

V starih časih je bil Partljič v Partiji. Brez njegove vednosti ga je kot dijaka včlanila ravnateljica Učiteljišča. Poklicala ga je v pisarno in rekla: "Partljič, včeraj smo te sprejeli v Zvezo komunistov. Saj nimaš nič proti?"

Seveda ne, je rekel. Ker da verjame, da bomo nekega dne res postali brezrazredna družba in bomo vsi enakopravni. Ravnateljica je potem priznala, da učiteljišča med seboj tekmujejo, kdo bo pridobil več novih mladih članov Partije, pa da je zanj kar sama rekla ja. Pa saj bi se najbrž res včlanil, če bi ga povabili.

Partljičev oče je sicer kar naprej šimfal komuniste, mama pa je bila tiho. Da starša nista bila verna, najbrž ni bilo povezano s povojno ideologijo. Tudi dve leti starejša sestra ni hodila v cerkev — ker je v Pesnici pač ni bilo (cerkve namreč), bila je samo v Kungoti in Jarenini — in se niti ni zlagala, ko se je morala javno zagovarjati na "čarovniškem", antiklerikalnem procesu na Učiteljišču konec 50. let, ki ga Partljič opisuje v noveli Tovarišica ravnateljica v Ljudeh iz Maribora. To so bili sicer resnični dogodki, na katere pa je Partljič spet napletel svojo fikcijo.

LDS

Jeseni 1989 je na vrata Partljičeve ravnateljske pisarne v MGL potrkal tih, plašen mladenič z metuljčkom. To je bil Jožef Školč, takratni predsednik ZSMS-Liberalne stranke. Nekaj dni po Portoroškem kongresu ZSMS. Povabil ga je, naj na bližajočih se "prvih svobodnih volitvah" (8. aprila 1990) kandidira za njih.

Partljič pa mu je rekel: dragi fant, saj ste simpatični, ampak ko so me v starih časih brez moje vednosti sprejeli v Partijo — izstopil je leta 1986 —, sem se še lahko izgovarjal, da sem bil pri sedemnajstih mlad pa nor. Pri petdesetih pa to ne bo mogoče.

Ampak Školč mu je rekel: ne, ne, saj se vam ni treba včlaniti, vi samo kandidirajte, ker ne bi radi kandidirali samo mi mladinci. In ga je prepričal. In tako so kandidirali profesor in ravnatelj Prve gimnazije Maribor Rudolf Moge, direktor Rudnika Velenje Franc Avberšek in Partljič sam in še nekaj bolj "zrelih". In bili izvoljeni. Partljič v okraju Maribor-Ruše.

Dirty Harry

Prvi dve leti ni bil član stranke, ampak samo član poslanske skupine. Ko pa je leta 1992 postal predsednik LDS stranke Drnovšek, ga je po nekaj mesecih poklical k sebi na pogovor. Takrat sta se še vikala, pozneje pa sta si bila kar blizu. Čeprav je za Drnovška težko reči, da je imel prijatelje. Glejte, Partljič, mu je rekel Dirty Harry: kar pogosto replicirate za mikrofonom in ponavadi se v stranki z vašimi izvajanji tudi strinjamo. Ampak kadar nas napadajo, pa vedno najprej rečete: "Jaz sicer nisem član te stranke …" Kadar je neprijetno, niste član te stranke, kadar vam paše, pa to zamolčite. Tako to ne gre. V strankarskem sistemu se moraš odločiti.
In tako je po dveh letih Partljič postal član LDS. Drnovšek ni vztrajal, da bi poslanci morali glasovati v skladu s strankarskim dogovorom. Samo trikrat se je zgodilo, da jim je rekel, da bo odstopil kot predsednik stranke, če ga pri tem in tem ne bodo podprli. Ko je recimo vlada hotela na Kopačev predlog prenesti Holding Slovenske elektrarne iz Maribora v Ljubljano, je Partljič rekel, da tega ne more podpreti, ker ga bodo v Mariboru ubili. Pa še nemiri da lahko izbruhnejo v tem mestu. Drnovšek pa mu je rekel, naj glasuje, kakor hoče — samo tiho naj bo.

Izbrisani, privatizacija

Danes bi kljub temu rekel, da mu ni žal, da je šel v politiko.

Žal mu je kvečjemu, da v nekaterih primerih kot poslanec ni bil dovolj vztrajen. Recimo pri glasovanju o izbrisanih. Takrat je trikrat stopil za govorniški pult in protestiral. Ali so ti, ki so ohranili jugoslovansko državljanstvo, manj vredni? Še pred osamosvojitvijo, manj kot dve leti prej, se je Rupel v imenu bodoče samostojne Slovenije zahvaljeval slovenskim zdomcem v Nemčiji, ki so obdržali jugoslovansko (dvojno) državljanstvo, za to "državljansko držo". Zdaj pa takole? Nazadnje so ga že LDS-ovci sami mirili, naj ne tera mak na konac, ker ne bo nič dosegel. Tako da se je sprijaznil s Peterletovo obljubo, da bo to pozneje urejeno, ko bo sprejet nov zakon o tujcih. Saj bo urejeno tako kot v Švici in ne bo nihče za nič prikrajšan. To je bilo prvič, da je prezgodaj odnehal.

Ali pa pri glasovanju o zakonih o denacionalizaciji in privatizaciji. Partljič je šel za pult in se predstavil kot sin dekle in hlapca in napovedal, da bomo s takšno privatizacijo spet postali dekle in hlapci. Da nikar. Spomni se tudi, da so nas Čehi opozarjali, da po takem modelu ne bomo trideset let nič privatizirali.

"Vsi smo bili naivni"

Spomni pa se tudi Omana — ki je bil v Demosu med pametnejšimi —, ki mu je rekel: Partljič, vam se pozna, da ste bili učitelj, ker na stvari gledate naučeno, črno-belo. Kapitalizem, socializem pa to. Menda ja ne mislite, da se slovenski tovarnar ne bo zavedal, da morajo biti njegovi delavci zadovoljni in srečni? Slovenski kapitalist bo delavcem rad dal trinajsto plačo in regres! Vi pa še vedno govorite o teh grdih kapitalistih!

Tudi v tem primeru je Partljič odnehal. Vsi smo bili takrat zelo naivni, priznava danes.

Vsega pa je bilo konec, ko je Drnovšek leta 2002 šel za predsednika. Partljič sam bi za predsednika LDS podprl Golobiča, ampak vsi ti Anderliči pa Kopači pa Ropi pa Kacini — pa celo Gaber, ki je bil pametnejši — so se imeli za naprimernejše prestolonaslednike. Takrat bi moral nehati.

Poslancem nasploh je Partljič naklonjen. Tudi današnjim. Kakršnikoli že so. Najprej si jih izvolimo — ker saj se ne imenujejo sami —, potem pa jih čez en mesec že imamo za največje butle in barabe. Res pa je, da je bilo v starih časih med 240 delegati tedanje Skupščine deset, dvanajst, petnajst pisateljev oz. članov DSP: Rudi Šeligo, Franček Rudolf, Spomenka Hribar, Tone Peršak, Dimitrij Rupel, Andrej Capuder, Jaša Zlobec, Tone Partljič … Danes ni več takih. In če tako pogleda, se mu zdi, da so bile takratne parlamentarne razprave vseeno na višjem nivoju kot današnje.

Nadaljevanje v torek.