Pesnic je več. Pesnica je reka oz. rečica. Pesnica sta dva zaselka blizu te rečice, eden v Avstriji in eden pod Kozjakom. Potem sta tu še velika vas in železniška postaja, kjer je oče Toneta Partljiča delal več kot trideset let. Toda Pesnica je tudi kraj v avtorjevi domišljiji. Predvsem pa je Pesnica njegov spomin na otroštvo in zgodnjo mladost.
V romanu spremljamo njegovo zgodbo skozi otroške oči, zgodbe njegovih staršev in pomembnih Pesničanov, ki spremljajo spreminjanje njim ljube doline v mariborsko naselje Maribora. 
Tone Partljič (1940) je eden najbolj vsestranskih slovenskih literarnih ustvarjalcev je najbolj znamenit po svoji komediji in poznejšem filmu Moj ata, socialistični kulak. Objavil je še mnogo drugih odmevnih proznih in dramskih del ter scenarijev za televizijske in radijske igre in filme. Prešernov, Levstikov, Grumov, Glazerjev nagrajenec. Pesnica je izšla pri Beletrini.

Tone Partljič: Pesnica

V naši deželi skoraj vse reke tečejo proti vzhodu. Torej proti krajem, kje se zdi, da sonce vzhaja. Na severu in zahodu pa je za našimi hrbti visoki evropski alpski svet; to je svojevrstna mogočna gorska pregrada med mojo rodno deželo in večjim delom Srednje in Severne in Zahodne Evrope; res je tu in tam ta gorska veriga preluknjana z redkimi cestnimi in železniškimi predori ali premrežena s prav tako redkimi prelazi. Četudi se sliši nenavadno, se ravno ob naših rekah srečajo tri evropska ljudstva, slovansko in germansko na severu in zahodu, a na jugozahodu ob Soči, ki se edina od naših rek po izviru zasuče proti jugu in teče potem malo še na zahod, tam pa je ljudstvo, ki mu pravimo romansko; slovenski kraji in ljudje so z vseh strani obdani z neslovanskim življem, razen na vzhodu … Nekateri pravijo, da je tu tromeja treh evropskih ras. To je v zgodovini že dalo veter v jadra raznim rasistom. Naši veliki reki Sava in Drava s pritoki potujeta in se pretakata proti vzhodni jutranji zarji prek dežel drugih južnih in vzhodnih slovanskih narodov, nekateri so bili še nedavno v skupni državi. Če sklenemo to besedovanje, so torej slovanski sosedje, naši »sorodniki«, le na vzhodu in jugu, na severu pa imamo za mejaše, kot rečeno, velike germanske narode in na zahodu romanske … Celo na manjšem delu vzhodne strani so še »neevropski« prišleki Madžari. Navadno so tudi v jeziku zelo različni; narodi delujejo in se razvijajo vsak zase in se v soncu ob svojih evropskih rekah kot kače; ki pa skozi zgodovino večkrat hitro dvignejo glavo in planejo kvišku ob kakšnem nepričakovanem šumu ali tresljaju in potem dolgo sikajo in brizgajo svoj strup po okolici. Navadno kratko potegne moj narod, ker je najmanjši, in morda zato prav mi, ki nas ni več kot dva milijona, v državni himni po svoje miroljubno pozivamo in prigovarjamo, naj »ne vrag, le sosed bo mejak«. Nekaterim se zdi, da korajžno opozarjamo in pozivamo ves svet k dobremu sosedstvu, jaz pa vedno bolj slutim v tem pozivu nekakšno prošnjo in poziv po miru in dobrem sosedstvu našega malega dvomilijonskega naroda, ogroženega med temi velikimi sosedi. Moja dežela torej leži na prisojni sončni strani Evrope in se potem s svojimi rekami proti jugovzhodu niža in spušča najprej v Panonsko nižino in v različne druge slovanske dežele, kjer pa se kar naenkrat znajde evropska reka rek – Donava, ki priteka z germanskega severa in zahoda in posrka vase še druge reke v tem porečju in jih vali naprej proti vzhodu in tudi malo še proti jugu, in to kar v Črno morje. Donava je velika vodna žila Srednje in Vzhodne Evrope. In prav tako teče na vzhod. Ni čudno, da je o njej napisanih več knjig in pesmi … Drava se prva utopi v Donavi, ki jo posrka in premeša s svojo vodo pri sosedih Hrvatih okoli Osijeka, in potem se v srbskem Beogradu isto zgodi še z najbolj »slovensko« Savo … Drava je seveda cela tisočletja tekla povsem osamljena in brez človeške družbe med gorami in nižinami skozi rastlinje in gozdove, po katerih so lomastile zveri, in preletavale so jo velike ptice, v njeni mrzli čisti vodi pa so se poganjale ribe, nemirne podusti, vitke postrvi, resni brkati in mogočni somi ali kljunaste ščuke. Potem pa je čas vendar začel naplavljati ob reki razna ljudstva, plemena, narode; mnoge je zgodovina tudi odplavila; in pojavljale in spreminjale so se meje teh naseljenih plemen in narodov in kasneje držav … Da je Drava starejša kot ljudje, njihove vasi in mesta in države, radi pozabimo; beseda »starejša« v resnici niti ne ustreza, saj se sama reka seveda sploh ne more starati, kajti vsak trenutek izvira znova nova voda na tistem »njenem« Toblaškem polju in se torej zmerom vsako minuto na novo rojeva in poganja na pot. Ljudje ob njej zelo skrbno merimo svoje ure in dneve in leta; reka pa ne ve za čas … Ljudje seveda nimamo na voljo cele večnosti za svoja življenja kakor reka. Pravzaprav imamo zmerom premalo časa, ker smo minljivi. Zato ga tudi merimo, da vemo, kdaj naj ga začnemo zaskrbljeni odštevati. A vzporedno z Dravo, manj kot deset kilometrov proti severu, onkraj košaških, počehovskih in kozjaških hribov in klancev, že čisto blizu germanskega sveta, teče v isto smer moja skromna nižinska reka Pesnica. Onkraj avstrijske meje, mimo Kungote, Pernice, Lenarta, kjer zavije po dolini proti Ptuju, a se še pred starim rimskim mestom obrne spet čisto na vzhod do Dornave, Gorišnice in do Ormoža in tam steče v Dravo kot njen levi pritok v delu, kjer je Drava mejna reka s Hrvaško. Kakor ustvarja Drava Dravsko dolino, tako ima Pesnica svojo Pesniško dolino.

Drava v desetkrat pomanjšanem merilu

Tu na severnem robu gornje Pesniške doline se bo dogajala zgodba te knjige, saj je avtor teh vrstic preživel svoja otroška in mladeniška leta prav blizu Pesnice, se naučil plavati v njej in kot deček lovil v njenih ovinkih in tolmunih svoje prve belice, klene, rdečeočke in celo ščuke … Najprej z bucikami, privezanimi na dreto, potem že s pravimi trnki in najlonsko vrvico. Ko pa se je izšolal, zaljubil in ko sta ga Frajzmanov Franci in Korenova Bojana poročila z Rozko iz Dobrenja v pesniškem zadružnem domu, je odšel drugam. Zdaj že skoraj pol stoletja živi v bližnjem Mariboru ob večji in mogočnejši Dravi. Lahko bi rekli, da je »zgodba« reke Pesnice in njene doline po svoje preprostejša ponovitev »dravske« zgodbe v desetkrat zmanjšanem merilu. Drava je dolga 700 kilometrov, Pesnica 70. Seveda na Pesnici ni bilo splavarstva ne kakih legendarnih mostov, hidrocentral pa na njej sploh ne more biti. Je preprosto preskromna in prepočasna. Bilo pa je nekoč nekaj mlinov … Izvira na avstrijski strani kozjaških hribov v vasici Pössnitz, po naše Pesnici, in mimo manjše gruče hiš v tej vasici steče svoje prve štiri »avstrijske« kilometre in skoraj kot potok že prižubori v Slovenijo. Pesnica ima svoje ime, pravijo, po pesku v strugi. Ko priteče na našo stran (seveda pa je zares »naša« šele od leta 1918), se ne zmeni za nekaj sto metrov oddaljeni slovenski zaselek, ki ima na bližnjem desnem hribu isto ime kot tista avstrijska vasica Pössnitz – po naše Pesnica; a ta prvi naš zaselek Pesnica je pravzaprav le skupina hiš na hribu; potem nemoteno dva ali tri kilometre vstran odžubori proti Svetemu Juriju ob vznožju kozjaških hribov; tisti prvi slovenski zaselek med sadovnjaki z imenom Pesnica torej nima kaj dosti opravka z žuborečo rečico pri Juriju … Po nekaj kilometrih ta reka, v resnici rečica, opogumljena s pritokom iz Svečine, malo bolj hrabro steče do Zgornje Kungote in mimo Gradišča do nekdanje gostilne Fifolt pod Spodnjo Kungoto; tam se nad njo na bregu med vinogradi svetijo bele stene Cerkve svete Kunigunde, nemške zaščitnice revežev in ubožcev, in okoli cerkve in pokopališča je nekaj belih hiš, ki se tako lepo svetijo zlasti v večernem zahajajočem soncu, kadar zlata krogla tone za Urbanom. Pogled na cerkvico s hišami po lepoti nič ne zaostaja za Cankarjevo himno rojstni vasi »Vrhnika, prečudni kraj …«. Potem pa se dolina polagoma že bolj razširi in teče po močvirni ravnini v svoji usojeni smeri zahod–vzhod, najprej do betonskega cestnega mosta na glavni cesti Maribor–Šentilj in le malo niže do viadukta pod nasipom današnjih državnih Slovenskih železnic, nekdanje avstrijske Južne železnice. Cesta in železnica pravokotno prečkata reko in Pesniško dolino in povezujeta drugo evropsko transverzalo v smeri sever–jug, torej Dunaj–Trst. Cesta in železnica le prekrižata reko, ki pa, kot da se ne meni zanju, lepo pohlevno, a nemoteno steče naprej pod temi betonskimi mostovi, ki se tresejo pod težo vlakov ali cestnih tovornih prikolic, in se podaja naprej v srce Slovenskih goric v smeri proti jutranjemu soncu. Toda zapišimo, da tudi ob cesti in železnici v smeri sever–jug teče iz šentiljske smeri potoček, ki mu pravimo Cirknica in ki se kasneje malo za železniškim viaduktom pod kmetom Špesom steka v Pesnico; to je droben pritok, ki skozi svojo močvirnato dolinico iz severne smeri počasi priteče v Pesnico. Še to povejmo, da je rečica po tem, ko je pri Zg. Kungoti pritekla v dolino, s tokom delala po dolini nepričakovane ovinke in zavijala sem in tja po Pesniškem polju; včasih človek ne more razumeti, zakaj se je ravno tu nenadoma za nekaj deset metrov pognala v levo, a se potem spet vrnila nazaj in pokukala še na desno stran travnika, a se tako nagajivo nedisciplinirana kljub temu držala nevidne magnetne igle, ki ji je izbrala vzhodno smer neba. Včasih tako gledamo psičke, ki tekajo in vohljajo po travniku, pa nenadoma zavijejo malo levo, tam nekaj zavohajo in se brez reda zaženejo na drugo stran nekaj povohat in odtočit in potem tako sem in tja in naprej … Ja, kot da bi nemiren kužek brez pameti tekal pred vodo v strugi, ta pa mu je kar sledila.

Regulacija Pesnice

Taka je bila še v mojem otroštvu njena pot skozi Slovenske gorice in po Pesniški dolini. Dokler je niso »regulirali«. Poplavljala je namreč vsako pomlad in jesen. Nekoč tudi tako, da sta se baje v Šmarjeti, danes Pernici, iz vode videli le šmarješka cerkev in vaška gostilna kot kak otok … Zdaj, po človekovih posegih v njeno strugo, imenovanih hidromelioracija ali kar melioracija, pa se že od Kungote in tudi po tem, ko steče pod glavno cesto in nekaj sto metrov niže še pod železnico, pretaka počasi in geometrijsko lepo naravnost brez omenjenih naključnih ovinkov naprej in naprej, se vmes izlije v dva zaporedna ribnika in se skoraj dotakne še tretjega, trojiškega; in po Svetem Lenartu se obrne malo bolj proti jugu in steče hitro proti Dravi, čeprav sončne vzhodne smeri nikoli ne zapusti, in se zazdi, kot da bi jo mimo Dornave in Gorišnice kot kakšen magnet vedno bolj vabila mogočna Drava; postane spet hitrejša, malo bolj bogata z vodo in pri Ormožu se res utopi v veliki štajerski reki … Ob Pesnici so v naših krajih nekoč rasle jelše, vrbe, visoke cvetoče trave, celo kak manjši topol. V njej so domovale vidre, pižmovke, ščuke, kleni, rdečeočke, podusti … Ob nalivih je znala nevarno podivjati in poplavljati, zaradi blata in obdelovalnih polj je bila rjava kot kava Divka, ki smo jo takrat pili, potem je počasi upadala, se čistila, dokler ni bila spet prava. Tako je bilo, dokler … Dokler? Dokler! Ja, dokler je niso regulirali, obrežje, polja in travnike pa meliorirali. Zato danes teče bolj ali manj geodetsko poravnana, tudi tisto ljubko ovinkanje je izginilo; a zdaj je še bolj počasna, razen ob redkih nalivih; večina vode, ko nalivi dežja ponehajo, hitro kar odteče po ravni strugi, polovica pa kot da ponikne, in na več mestih poleti voda skoraj izgine in domačini pravijo, da je celo ostanek vode v reki večkrat kar malo smrdljiv in gnil od nesnage in umetnih poljskih gnojil; in je, ko vode po dežju in nevihtah dokončno odtečejo, v vročem sušnem poletju njena struga v glavnem skoraj prazna … Niti njeni šibki pritoki, ki pritekajo zvečine z leve, severne strani, ji ne morejo pomagati. Poleti moja reka tako rekoč umre. Struga se skoraj sprazni, kot da bi kdo po nekaj dneh zaprl nevidno vodovodno pipo. Omenili smo že severni pritok, potoček Cirknico, in njegovo manjšo močvirno dolino po travnikih od Cirknice, Jelenč, Rance, ki pa ji ne more pomagati z vodo, kakor tudi travniški potoki ne, ki pritečejo malo kasneje s severa, kot sta recimo Gačniški potok ali Velka, ker je sami nimajo dovolj; kajti tudi njih so »popravljali in regulirali«, da ne bi več poplavljali svojih dolov. Na obeh straneh »severne« Cirknice so bili nekdaj prav tako močvirni travniki, ki so bili tudi spomladi močno poplavljeni, ob njihovem robu pa se od nekdaj dvigajo pohlevni hribi, kjer stojijo na pobočjih in slemenih mnoge podeželske hiše in kmetije. Skozi stoletja so se postopoma in pogosteje pojavljala kmečka poslopja in je bilo okoli po pobočjih, zlasti na levi, prisojni strani, nekoč veliko obdelanih njiv in sadovnjakov in na vrhu teh pobočij celo nekaj majhnih gozdov, na slemenih pa je stalo nekaj ponosnih topolov. Levi strani te cirkniške dolinice se reče Jelenče in prav ob vznožju jelenških bregov teče stara Južna železnica; no, danes je tam pri postaji, kjer je bil nekoč travnik s poplavami, nasip ogorkov, ki so bili ostanki s kurišč lokomotiv, in zemlje in trave, in imajo Pesničani ob postaji celo nogometno igrišče in nogometni klub NK Pesnica; tudi nekdanje kmetije na pobočjih Jelenč so pravzaprav preteklost, ker skoraj ni več kmetov, vse več je delavcev in raznih uslužbencev in tudi vse manj mladih ljudi. Na desni strani cirkniške dolinice in nižinskih travnikov pa je Ranca, ob njenem vznožju pa teče državna cesta. Celoten kraj se zdaj imenuje s skupnim imenom Pesnica pri Mariboru in je prerasel v občino, seveda pa je na pobočjih levega brega še zmerom Jelenče, ki meji na jareninski Gačnik, in na desnem Ranca, onkraj nje pa že Dobrenje in še malo dlje Kungota. Drava je torej dolga sedemsto kilometrov, Pesnica sedemdeset, Cirknica enajst.