Mastnak se je s svojimi trmastimi, neizprosnimi, po mnenju mnogih nedopustnimi, morda celo prismojenimi anticepilskimi stališči uveljavil kot škodljiv mnenjski nebodigatreba že med pandemijo. Nekateri so ga v interesu javnega zdravja že takrat hoteli utišati in od uredništva Dnevnika zahtevali, da se mu kot avtorju odrečejo.
O čemerkoli že teče beseda, kolumnistu pač nihče ne more in ne sme prepovedovati, česa naj ne piše oz. kako naj ne razmišlja. Kaj šele od njega pričakovati, da bo sam od sebe, iz nekakšnega vox populi oportunizma upošteval prevladujoče javno mnenje.
Kolumnist pa si seveda mora pripisati posledice. Pa uredništvo tudi. To je vse in je edina kazen. Ampak to niso neke strašne posledice.
Za vzorec antiamerikanizma
No, Mastnak je s pomočjo nepopustljivega uredništva Dnevnika te napade nase preživel približno tako kot tisti, ki se z njim ne strinjajo: živi in dela naprej in razmišlja, kot pač razmišlja.
{embed_info_box}193905{/embed_info_box}
Seveda se pa ne čudim, da je s svojo zadnjo kolumno marsikomu dvignil dekl. Samo za vzorec:
“Američani in Evropejci […] ne morejo doumeti, da je [NATO za Ruse] eksistenčna grožnja. Niti si ne morejo zamisliti, da bi kdo danes še nasprotoval nacizmu. ZDA so ustavile denacifikacijo v Nemčiji že v letih 1946–47. CIA dela z ukrajinskimi nacističnimi kolaboranti in neonacisti že dobrih 70 let. […] Evropejci so zblazneli. Sočutje do sočloveka, ki ga razkazujejo zdaj do Ukrajincev, ni prepričljivo, ker ga niso pokazali do Iračanov, Afganistancev itn., niti jih ni motilo osemletno obstreljevanje Donbasa. Vojno, ki bi jo lahko preprečili, pa so jo raje pomagali zakuhati, zdaj razpihujejo. Za ameriške geopolitične ambicije so žrtvovali Ukrajino, s histeričnimi protiruskimi ukrepi pa tudi Evropo. To je moralno ogabno, politično neumno in ekonomsko samomorilsko.”
Kaj pa holodomor?
Ne vem, kje je Mastnak pobral trditve o ameriški ustavitvi povojne denacifikacije Nemčije in o njihovem sodelovanju z ukrajinskimi neonacisti. Moraš pa res biti kaliber, da daš Putinu. Pa pogumen tudi, da si upaš. Ne delam pa si utvar, da so intelektualci imuni na teorije zarot. Še posebej ne antiamerikanistični.
{embed_info_box}193904{/embed_info_box}
Že od korejske ali vsaj vietnamske vojne so navajeni verjeti, da je glavni razlog za krivičnost sodobnega sveta Amerika. Ker se mi samemu ne ljubi šteti, Mastnaku prav rad verjamem, da so ZDA samo “po zločinu v Hirošimi in Nagasakiju” sprožile po svetu ne več ne manj kot 69 vojn, vojaških posegov, državnih udarov, sprememb režima in podobnih “grobih posegov v notranje zadeve drugih držav”.
Ali to Ruse — namreč današnje Ruse, s Putinom na čelu — ekskulpira? Ne bi rekel. Niti ne bi rekel, da imajo vse te ameriške intervencije direktno, argumentativno veljavno zvezo z napadom Rusije na Ukrajino. Mastnak govori o včerajšnjem svetu, v katerem so bile mnoge stvari za današnje pojme popolnoma nepredstavljive in se danes niti ne bi mogle zgoditi.
Sploh pa se mi zdi smešno kar naprej, desetletja in desetletja in še skoraj stoletje pozneje pogrevati stare ameriške grehe in pametujoče špekulirati o virtualni, namišljeni, zamišljeni, morda možni svetovni zgodovini — češ, kakšen bi bil danes svet, če ne bi bilo korejske, vietnamske, afganistanske, zalivske, iraške vojne itd. itd.
S to pripombo, seveda, da pa nobenega Mastnaka nikoli ne zanima, kakšen bi bil danes svet, če ne bi bilo recimo Stalina. Ali recimo njegovega holodomora v Ukrajini.
Zadnji metek
Toda tega ne pišem zato, da bi polemiziral s Tomažem Mastnakom. To pišem zato, da bi zgroženi, hipersenzibilno pravičniški javnosti dopovedal, da ima človek pravico pisati tako rekoč karkoli — če ravno eksplicitno ne poziva ali napeljuje h kaznivim dejanjem ali zločinom proti človeštvu. Tudi če se vam osebno — in večini, na katero se radi sklicujete — zdi popolnoma neumno ali brezpredmetno.
Res je. Izbruhnila je vojna. In ko je vojna, je vojna povsod. Tudi tam, kjer je še mir. In v taki situaciji ni samo Mastnak tisti, ki je iz dneva v dan radikalnejši, temveč so taki tudi njegovi bralci. V napeti situaciji pač vsi histerično preštevamo glasove za, glasove proti, glasove vzdržanih in celo glasove tistih, ki glasu sploh nimajo. Ker gre za to, da zmagamo. Glasove preštevamo tako, kot bi brezupno obkoljeni pripadniki neke vojaške enote preštevali municijo in si šparali zadnji naboj za to, da si ga častno poženejo v glavo kar sami, preden to stori sovražnik. V tem smislu je Mastnak ta zadnji metek.
{opomba}193906{/opomba}