Tomaž Grušovnik je izredni profesor in višji znanstveni sodelavec na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, kjer poučuje predmete, povezane s filozofijo vzgoje in izobraževanja ter etiko. Raziskovalno se ukvarja z okoljsko etiko in etiko živali ter s filozofijo edukacije. Med glavnimi temami, ki jih obravnava, sta problem zanikanja in hotene nevednosti. Leta 2009 se je kot Fulbrightov štipendist izpopolnjeval v ZDA, leta 2011 pa je bil gostujoči predavatelj v Oslu. Je avtor znanstvenih monografij Odtenki zelene in Etika živali ter zbirke esejev Moralke, urednik številnih zbornikov ter redni kolumnist Večera v nedeljo in LUD Literature. Od leta 2018 je predsednik Slovenskega filozofskega društva. Karantenozofija je izšla pri Mladinski knjigi.

Tomaž Grušovnik: Karantenozofija

Ob obali jezera je znova zavladal mir. Privoščil sem si kajzerico s sirom, ki sem jo prej kupil, in opazil, da se mi približujeta dve raci mlakarici, samček in samička. Samička se mi je povsem približala, vse do čevljev, ki se jih je dotaknila s kljunom. Še en par je opazil dogajanje in tudi začel pluti proti meni. Ugotovil sem, da se zmanjšan obisk turistov materialno ne pozna samo na gostinskih žepih, ampak tudi v račjih želodcih. Navajene hrane od turistov so divje race zdaj povsem izgubile strah pred človekom.
V resnici je bilo precej žalostno videti »divjo« žival berači za kruh, namesto da bi si sama iskala živelj. Odlomil sem košček kruha in ga ponudil gostoma, potem pa šel proti cerkvici, kjer me je čakala. Sredi mostu sem se ustavil in se zazrl v dno. Upal sem, da bom videl kaj rib, morda takšnih, metrskih komadov, ki plavajo pod mostovi med Mostami in Štepanjcem ali Fužinami. Namesto tega sem na vzvalovani gladini zagledal svoj obraz na ozadju neba. Priznam, da sem se nekoliko klišejsko spomnil na Narcisa in takoj pomislil, da bi morda moral nositi masko. Pa ne zaradi sebe, ampak zaradi drugih …
Kar dolgo časa je minilo, preden sem ugotovil, da med boleznijo ne smeš v šolo ali službo ne zaradi sebe, temveč zaradi drugih. Bil sem prepričan, da so bolniški staleži in upravičene ure odsotnosti od pouka namenjeni izključno tebi. Da bi se ti pozdravil in da ne bi trpel v šolskih klopeh oziroma na delovnem mestu, s smrkavim, rdečim nosom in z arzenalom papirnatih robčkov, brisač in rolic vece papirja.
Zato sem tudi z vročino vedno hodil v šolo in v službo in pričakoval pohvale s strani nadrejenih za svojo požrtvovalnost in hrabrost. Zdelo se mi je čudno, da jih pogosto ne samo nisem prejel, ampak da sem bil včasih celo tarča odkritega prezira. Šele proti tridesetemu letu starosti sem v globini zavesti dojel, da moja vročina malokoga zares briga in da je namen bolniške tudi v tem, da ne okužiš drugih.
Seveda sem že prej slišal ta razlog, a ga nisem res dojel v njegovi eksistencialni razsežnosti: malokoga briga, ali si bolan ali ne — pomembno je, da ne zbolijo oni. Za individualistične narcise, kakršni smo zrasli ob koncu prejšnjega in na začetku tega tisočletja, je to spoznanje precejšen udarec. Država ti ne povezne maske na tvoj nos in usta zaradi tebe, ampak zaradi sebe. Mislim, da se mi nedavno rojeni liberalni subjekti s to mislijo tako težko sprijaznimo bolj zato, ker smo zrasli z ideologijo posameznikovih pravic, kot pa zato, ker smo »razvajeni«. Rečeno nam je bilo, da smo »največje bogastvo družbe«, da »na nas svet stoji«, da moramo »zasledovati svoje sanje« … V času pandemije pa naj bi kar naenkrat svoje pravice žrtvovali v prid drugim?

Kolektivni subjekt

Vznik moči kolektivnega subjekta — države — sem, skupaj z drugimi državljankami in državljani, sicer v polni meri začutil šele po izletu na Bled in v Bohinj, ko so v veljavo stopili najprej odloki o prepovedi druženja večjih skupin ljudi na prostem, nato pa še prehajanja med občinami. Moč, ki je mlajše generacije ne poznamo. Kot rečeno: država, taista država, ki ti je govorila, kako si »dragocen« in »poseben«, ti lahko zdaj naenkrat zapove, da ne smeš posedati na javnih mestih, se sprehajati s partnerjem, če nisi prijavljen v skupnem gospodinjstvu, da moraš obvezno nositi masko, da ob določeni uri ne smeš v trgovino, da se ne smeš svobodno premikati …
Tvoja dobrobit — še posebej, če si okužen — kar naenkrat ne šteje več. Od tebe pričakujejo žrtev, žrtvovanje za večje, morda celo »skupno« dobro. Tvojo popolno osamitev.
Predstavljajmo si, kako mora biti, če umiraš za virusom. Zte aprejo v nepredušno zaprto sobo, kjer te zgolj tu in tam v skafandru obiščejo popolni tujci, profesionalci, ki jih je seveda strah, da jih boš okužil. Nakar brez zraka tiho umreš. Sam, sredi plastičnih cevk in piskajočih aparatur. Nescimus diem neque horam mortis. Ne vemo ne za dan ne za uro smrti. A pričakovali bi, da bodo takrat ob naši strani bližnji. Ali vsaj nekdo, ki bi nas prijel za roko in nas pospremil na oni svet. Namesto tega pa … — karantena še po smrti, saj je tudi truplo tako kužno, da smejo pogrebniki imeti stik z njim samo, če so oblečeni v zaščitne obleke.
Samoosamitev in to, da se držiš ukrepov, predpisanih s strani kolektivnega subjekta, je sicer znamenje zrelosti državljana. Številni moralni teoretiki bi celo rekli, da gre za odlikovano potezo »moralnega subjekta« — torej bitja, ki je sposobno moralno ravnati. Egalitaristično zavedanje, da »vsi štejemo enako«, je namreč za marsikaterega moralnega teoretika predpogoj etike. Zasledimo ga tako v Kantovem kategoričnem imperativu, ki pravi, da moramo zmeraj ravnati tako, da bi naše delovanje lahko veljalo za načelo splošne zakonodaje, kot tudi v prepričanju Petra Singerja, da je zavedanje enakovrednosti mojih in vaših interesov — ter interesov kateregakoli drugega moralnega subjekta — temelj etike. Če bi svojim interesom narcistično dal prednost pred drugimi, bi torej ravnal neetično.

Utilitarizem

Kakorkoli že razmišljamo, zdi se mi, da evropske države v spopadanju s pandemijo korona virusa ravnajo tipično utilitaristično. Glavno načelo utilitarizma, »načelo največje sreče«, ki ga je kot srž svoje moralne teorije postavil britanski filozof John Stuart Mill, pravi »da so dejanja pravilna, če pripomorejo k nastanku sreče, in napačna, če pripomorejo k nastanku nasprotja sreče.«
Ravnati torej moramo tako, da posledice naših dejanj prinesejo največ ugodja za čim več ljudi. Če torej ljudi, ki so prispeli iz tujine, prisilno pošljemo v karanteno, jim sicer morda povzročimo trpljenje. A tega trpljenja je, kumulativno gledano, vendarle manj, kot če bi jih pustili, da potencialno okužijo številne državljanke in državljane.
Kadar razmišljamo, ali je bolje ohraniti delovna mesta ali zajeziti širjenje pandemije, ravnamo enako utilitaristično. (V tem primeru morda celo preračunavamo, kakšna bo srednjeročna ekonomska korist v enem in kakšna v drugem primeru.)
Kadar nekoga pustimo umreti v bolniški sobi, ne da bi svojcem dovolili, da mu še zadnjič stisnejo roko, ravnamo spet utilitaristično. Povzročimo sicer ogromno trpljenja, vendar s tem zaustavljamo širjenje okužb. Celo kadar se odločamo, koga bomo priklopili na respiratorje, ki jih ni dovolj, ravnamo utilitaristično. Ocenjujemo namreč, kdo ima največ možnosti, da bo zaradi pomoči te naprave preživel in mu ponudimo njeno asistenco. Tistega, za katerega ocenimo, da ima manj možnosti, pustimo umreti. Tako je — po naši oceni — manj verjetno, da bosta umrla oba.
Ob tem se seveda upravičeno začnemo spraševati, ali ni v našem »moralnem« ravnanju veliko preračunljivosti, hladnosti in celo krutosti …

Phronesis

Razmišljati o tem za tipkovnico ali za listom papirja je seveda eno, nekaj drugega pa v sobi za intenzivno nego. Številne take odločitve, ki jih človek mora sprejeti na delovnem mestu, terjajo svoj dolg. Etiki in psihologi, ki se ukvarjajo s presojanjem pri zdravnikih in drugih medicinskih delavcih, zato govorijo o moralnem stresu, izgorelosti, o tem, kakšne posledice puščajo take odločitve na posameznikih, ki jih morajo sprejemati iz dneva v dan. Gre namreč za krute odločitve, ki nekaterim povzročijo smrt ali trajne poškodbe, zato da bi rešili življenja drugih. Danes, ko imamo strojno diagnostiko in algoritme, ki nam pomagajo pri triaži — določanju vrstnega reda obravnave bolnikov —, lahko to odgovornost sicer deloma prenesemo z ljudi na informacijske sisteme, ki se »odločajo« namesto nas. Vendar to s sabo prinaša druge, precej resne probleme — denimo zmanjševanje moralne odgovornosti ali celo občutek njenega popolnega izginotja.
Gledano z utilitarističnega vidika je za zagotavljanje poštenega dostopa do zdravstva in kvalitetne zdravstvene oskrbe dobro imeti javne zdravstvene sisteme. Zasebni zdravstveni sistemi, ki bi pri respiratorjih ne dali prednosti bolnikom z več možnostmi za preživetje, temveč onim, katerih zdravstveno zavarovanje (neglede na njihovo zdravstveno stanje) krije to morda »nadstandardno« oskrbo, bi v tej luči izpadli problematični, celo bizarni.
Osebno sem prepričan, da je tako prav. Vendar pa je po drugi strani potrebno paziti, da si kolektivni subjekt ne vzame preveč pravic in da ne začne nesorazmerno kratiti osebne pravice državljank in državljanov. To se lahko zgodi postopoma in neopazno — rezultira pa v to, da se še včeraj svobodni posamezniki nekega dne zbudimo v totalitarističnih okovih. Kako ubrati zdravo mero med restriktivnostjo ukrepov in varovanjem osebne svobode, je politična modrost, za katero je potrebno to, kar je Aristotel imenoval φρόνησις (phronesis) — razsodnost.