Tokrat sem poskusil nekje drugje. Na Twitterju.

Kolumne so smešne živali. Kot avtorski mnenjski teksti seveda potrebujejo idejo. Hkrati se na časopisnih straneh znajdejo v vnaprej določenih časovnih okvirih, kar pomeni, da so povezane z roki in podobnimi “banalnostmi”. Ideja za pisanje in rok oddaje teksta pa nista vedno usklajena.

Kaj storiti v tovrstnih situacijah? Sam si najraje poiščem simpatično in prijetno mesto, se udobno namestim in gledam okrog sebe. Ponavadi pride nekaj mimo. Če ta metoda za iskanje navdiha zataji, se lotim listanja časopisov oz. spletnih portalov. In ko sem že povsem obupan, začnem brskati po … — družbenih omrežjih.

Domislice, prebliski, komentarji …

Tokrat sem poskusil s Twitterjem. Po pol ure prebiranja raznovrstnih domislic, prebliskov, komentarjev sem naenkrat ugotovil, da sem se znašel ... — nekje drugje. V paralelnem svetu, kjer se moj analogni um ne znajde najbolje. Globalno čivkališče funkcionira kot alternativna realnost, ki deluje po čisto