Pričakujemo lahko, da se bo z 28. septembrom začela nova evforija. V predvolilnem mesecu dni se nam bodo na vsakem vogalu nasmihali kandidati. Kdo nam bo najbolj všeč? Kdo nas bo 23. oktobra prepričal? Za nekaj adrenalina je bilo že poskrbljeno z umikom starih favoritov (Marta Kos) in z najavljanjem novih (Milan Brglez).
Podporniki "bodočih predsednikov" imajo dovolj sredstev, da bodo kampanje razkošne. Seznam pretendentov za predsednika ali predsednico je kar dolg. Pa čeprav že leta in leta poslušamo, da predsedniška funkcije nima posebne moči, razen protokolarne.
Vrhovni poveljnik oboroženih sil seveda ima moč. Poskušajmo si predstavljati, kako pregleduje postroj novi predsednik. Miha Kordiš? Nataša Pirc Musar? Anže Logar?
Spektakel in prijazne besede
V naslednjem mesecu bo nekaj spektakla in veliko prijaznih besed — predvsem pa vzbujanje vtisa, da je izbira predsednika republike najpomembnejše vprašanje naše družbe. Toda to je spektakel, ki se dogaja na izoliranem otočku, do katerega ne sežejo vplivi velikih. Niti njihova pravila igre.
Medijska agenda ni stvar politike. Pa vendar mediji sledijo njenim signalom. Ukvarjanje z velikimi igralci bi pomenilo, da se kot suverena, a majhna država zavedamo trendov, ki jih diktirajo drugi. A to bi nam tudi dalo vedeti, da domači politiki niso največje medijske zvezde.
Čeprav se po svetu dogajajo velike spremembe, ni videti, da bi nas to skrbelo. Vsaj mediji ne dajejo takega vtisa. Napoved krepitve ruske agresije in grožnje z jedrskim orožjem so morda res odraz Putinove šibkosti, kot mnogi označujejo Putinove nagovore. Toda po sedmih mesecih vojne se bo marsikaj spremenilo. Skupnost evropskih držav in tudi suverenost mnogih bodo pod vprašajem.
Titanik
Videti je, da si mnogi državniki zatiskajo oči ob grozilnih izjavah ruskega voditelja in ob neusklajenem odzivu evropskih držav nanje. Vsak se ukvarja s svojimi notranjimi problemi, pa čeprav so njihovi vzroki zunanji. Naša skupna tla se majejo. Kot da orkester igra naprej, medtem ko se Titanik potaplja.
Mnoge evropske države omejujejo vstop ruskim državljanom, ki prihajajo v Evropo. Sankcije so proti Rusiji so od države do države različne. Pomoč Ukrajini je od države do države različna. Spopadanje s skupnimi problemi — prej koronsko krizo, zdaj vojno v Ukrajini — nas očitno ni toliko povezalo, da bi EU delovala enotno.
Zapiramo se sami vase
Nekako bi še razumela, če velike države ne bi posvečale velike pozornosti dogajanju po svetu. Toda za dvomilijonsko državo je to precej nespametno. Majhna država se ne more in ne sme zapirati sama vase.
Določanje medijske agende ni stvar vladajoče politike. Pa vendar mediji sledijo signalom, ki jih dobivajo od (vladajoče) politike.
Ukvarjanje z velikimi igralci v globalnem prostoru bi pomenilo, da se kot suverena, a majhna država zavedamo trendov, ki jih postavljajo drugi. To bi nam pa tudi dalo vedeti, da domači politiki niso največje medijske zvezde.
Pa saj ni čudno. Prenekateri mediji — še zlasti javni servis — se raje ukvarjajo sami s seboj in premlevajo lastne težave, namesto da bi razmišljali o svetu.