»Počaščen sem, da so se spomnili name,« je po poročanju Večera rekel Dejan Pušenjak, potem ko je »načeloma pristal« na ponudbo mariborskega župana Arsenoviča, naj prevzame urednikovanje občinskega glasila.
Na prvi pogled je takšno priznanje dvorezno. Človeku po eni strani godi, če politik ceni njegovo novinarsko ekspertizo — še toliko bolj, če mu ponudi plačano delo (zanj) —, po drugi pa ga v krizi medijev in politike ter v krizi zaupanja medijem in politiki v očeh mnogih tudi diskreditira.
Pušenjaka poznam ali vsaj spremljam že dolgo in ga cenim. Zato ga kljub eksperimentiranju s Fištravčevim kitajskim brezplačnikom in urejanju Arsotovega predvolilnega biltena ne bi kar tako dismisal.
»Časopis za prijazni Maribor« — če se bo kao medij res tako imenoval — bo prej ali slej ugasnil. Če ne prej, pa s koncem Arsotove vladavine. Pa vendar občinska glasila, ki jih ne delajo analfabeti, temveč medijski profesionalci, ponujajo obilo štofa za razmislek o medijih nasploh.
Zdaj znani personal
Treba je seveda dopustiti možnost, da bo The Heroja Staneta Herald Tribune podobno sluzasto naklonjen mariborskemu županu, kot tako imenovana Ljubljana v nebo kuje ljubljanskega.
Toda glede na zdaj znani personal — urednik in uredniški odbor — to ni zelo verjetno. Prej bi se znalo zgoditi, da bi odšli sami ali da bi jih odslovil sam Arsenovič, če bi prišlo do vsebinskega konflikta med željami župana in uredniškimi principi.
Kakorkoli, vsaj Dejan Pušenjak in Zora A. Jurič — drugih ne poznam — sta človeka, ki jima zaupam in s katerima bi tudi sam z veseljem delal.
Lokalne, torej mestne skupnosti premajhne in preozke, da ne bi prihajalo do konflikta interesov. Slovenija je že sama po sebi premajhna — tudi cela, nedeljena —, zato je (medijski) konflikt interesov v vsakem primeru neizogiben.
Le zakaj (ne)?
Naivno bi bilo pričakovati, da se bo enkrat ali celo prav zdaj našel nek razsvetljeni vladar na Betajnovi, ki bi okrog sebe zbral poštene, delavne, talentirane, ščukaste urednike in pisce in mislece in jim z javnimi mecenskimi sredstvi omogočil, da se profesionalno izživljajo za narodov blagor — in to po možnosti še brez hagiografiranja sponzorja samega.
To se seveda ne bo zgodilo. Že zato, ker so lokalne, torej mestne skupnosti premajhne in preozke, da ne bi prihajalo do konflikta interesov. Slovenija je že sama po sebi premajhna — tudi cela, nedeljena —, zato je (medijski) konflikt interesov v vsakem primeru neizogiben.
Načeloma pa tak poslovni model, torej nekakšno javno-javno partnerstvo — torej neka demokratično izvoljena politična figura kot Herausgeber plus individualni izvajalci informacijskih storitev — ni ali ne bi bil zelo drugačen od obstoječega, nič kaj bolj targetiranega, četudi navidez bolj demokratičnega subvencioniranja medijev, ki mu v odsotnosti boljšega izraza rečemo »sofinanciranje medijskih vsebin«.
Hočem reči: le zakaj bi medij, ki ga izdaja recimo občina, veljal v očeh mnogih, premnogih za bedno trobilo novinarskih plačancev, medtem ko pavšalistični vbogajme ministrstva za kulturo vsi pozdravljajo za demokratizacijski dodatek v funkciji domnevne pluralizacije javnega prostora oz. debate?