Večkrat mi je kdo rekel: »Ti bi mogla bit v politiki. Teb dost folk sledi.« Ja, samo što nisam. Še pišem ne o politiki, kaj šele, da bi se tja med same poštenjakarje silila. Politiki so pa ja vsi sami pošteni, resnicoljubni ljudje, brez masla na glavi. Delajo samo za dobrobit drugih, ne pa k jaz, k več al manj sam svojo rit vidim.
Vsi majo doktorate. Da kdo kupi šolo, so videli sam v filmih. Jaz na žalost kr v živo. Z eno frendico nisva hotle hodit v šolo. In prileti en dan vsa vesela: »Šolo mam!« Od kdaj že? »Oči kupil!« Džizs! Mene bi blo sram, res.
Da jaz kej tazga svojmu fotru, učitelju, predlagam, bi letela ven, kokr sem dolga in široka. No, bolj široka. »Šolo da ti kupim, smrklja? Če je sama nisi sposobna narest, je to tvoj problem!« In čist prov bi mel. Kaj če ti un pildek, če sam v seb veš, da si navaden prevarant.

Stranka zase

In v politiki seveda ni prevarantov. Kako nej med njimi pijem pivo in kadim gandžo? Pa to so težki antisubstančarji. Vsi trezni, vsi pridni. Kok prekrškov mam za sabo, pa sodišč in vsega. Taka pa res ne morem it med vse une gospode s kravatami. In vsi so skoz srečni. Poglejte jih na plakatih, kako se zadovoljno smejijo. Kako bi jaz s svojo depresijo in mizerijo slalomirala med samimi srečnimi in poštenimi ljudmi?
Itak sem bla celo življenje stranka zase. Ena taka bejžte vsi stran pa sam fuck off stranka. Ne leva ne desna, še sredinska ne vem več. Jaz sem neki po Terezino.
Ampak kaj bi jaz recimo najprej naredila? Sej to vsi vemo. Pustmo to, da bi jim najprej zaplenila vrečo keša pa šla po Ljubljani pa brezdomcem metala denar. In seveda odfukala ta debilen Kebrov zakon. Če je to čemu podobno, mislim, kr neki.

Legalize it!

Vsi tud vemo, da bi jaz res legalizirala gandžo. Še vedno ne razumem, zakaj smo tok zategnjeni glede tega. Če mislite, kok škodi, po mojem bi ful manj folka kadilo. Seveda ne koristi, če zvijaš od zjutri do zjutri — jaz sem ena od teh —, ker te naredi lenuha. Ampak sej v kafanah tud pijejo od zjutri do zjutri, pa nikome ništa. In alko je velik bolj škodljiv.
Ko sem bla v Amsterdamu za Novo leto na enem privat partiju sred centra, smo sam tujci navalili na uno travo k blesavi. Nizozemci pa nč. Njim je to normalno kokr kupit čigumi v trafiki. Nam je blo pa tko: »Wow! Lahk se kr kupi? Dejmo zato kr vse skadit takoj.« Čez en mesec bi nam že dopizdilo.
Pa ne, da je kle težko kej dobit, kaj se šele skrivat ful naokol za en joint skadit. Ma kje, grem po cesti in kadim špinel. Mogoče kak mimoidoči zavoha, ampak se sam nasmehne. Sej ne dilam, kaj, v svoje telo pa tud lahk dajem, kar hočem, tega nam zaenkrat še niso prepovedali. Da ne govorim, da mamo top podnebje za sadit.

To ni več noben tabu

Kadi pa ful ljudi, to ni več noben tabu. Jaz kadim in pred fotrom in pred mamo. Sej nista dva nazadnjaka. Pri piru je pa hitr konec heca. Ker vesta, da me pa en un kurčev joint res ne bo pokopal. Alko pač.

Cela komedija

Ta stari, ja. Ko sem bla še mladoletna, tam ene 16 in sem zganjala štalo po Ljubljani, mi je fotr zatežil, da morm z njim na Kras čez vikend do naših družinskih frendov. Tud Ljubljančanov. Kao, jo bom jaz skuliral, pa take. Bo z mano, pa tko.
Tam sva se pa jaz pa en njihov sin od teh frendov ukompala in on men reče: »Dej, ti grem neki pokazat.« In prideva po kraškem zraku na nasad ganje. Ne par sadik, ampak ornk nasad. Za vogalom so pa čakali policaji, kdaj bojo Ljubljančani prišli obirat. In fuk, vse so potrgali pred nama ven, k te prov pri srcu zaboli. Naju pa odpeljali do ta starih, ta stari so bli pa glih prov nažingani, da je še tam fight ratal. Prov vidim tisto kraško hišo: spodi ta stari, k gospodje pod marelo sedet pa pit, pol pa cel halo še s policaji. Cela komedija, v glavnem po vikendu sva s fotrom uletela čist poklapana nazaj domov. Za dobrodošlico pa un mamin pogled: »Kuliranje, a?«