Ta teden je bil čist beden. Najprej je bil žalosten, pol jezen in pol spet žalosten.
Ko me je klicala mama v joku, mi je blo jasno, da je neki narobe. »Neda je umrla,« je hlipala v slušalko. Njena sestra. Neda Pagon. Naša teta Neda. Adriana, sam so ji kot mejhni uturili nickname Neda in tko je ostalo.
Kok je bla načitana in pametna, kok je naredila in nam dala, vemo. Jaz se jo pa iz otroškega vidika spominjam. Kako sem od rojstva hodila v njihovo ogromno hiš v Trnovem, v kateri je bila potem Prešernova družba. Men se je una hiša zdela, k da sem na Beverly Hillsu. Spomnim se rojstnih dnevov. Spomnim se irskega setra od Alje. Andrejeve sobe. Piškotov vedno na mizi. Nede z vedno nalakiranimi nohti. Že čist scufane Pike Nogavičke, v katero sem se vsakič zagonila. Večkrat me je tud pazila. Sem mami očitno dopizdila, pa me je sestri svoji podvalila.

Nikoli druge tete

V Ljubljani nisem nikol imela druge tete. Ne non, ne babic. Samo Nedo. In sva sedele same pred televizijo, ona pa mi je kuhala grah in zrezke. Bogve kaj sem jaz čebljala in bogve kaj ona. Pol sem capljala za njo po celi Opekarski do Mercatorja, kjer je vedno kupila najboljši Fructalov sok ever.
Čez leta, ko sem zabluzila v svoje črne globine, dvomim, da me je obsojala. Ko sem se vrnila iz Portugalske, je najela v Figovcu za vse nas plac. Za bratrance in sestrične. Za moj prihod nazaj.

Moja jadna pljuča

Sam men se vmes zgodi še jeza. Ugante, kdo je v torek dobil 400 evrov kazni, ker je imel masko pod brado? A lahk še enkrat? A lahk še enkrat? Mah. So me zjebal kot mladga mačka. Pa ne policaji, ampak cinaktorji od sosedov. Ne rečem, da sem svetnik, ne rečem nč. Sam masko nosim, zarad mojih jadnih pljuč.
Cele štorije se mi ne da razlagat, ampak bistvo je to, da smo dobili trije kazni. Vsak po 400. Bli smo vzad za mojim blokom v parku na klopcah. Pač debata, skadiš čik, nagneš pivo in mal pozabiš dat masko nazaj. In uletita dva izza vogala, da pejmo mal do kible. Super. Ker prijava. Ampak nč niso napisal. Ne javni red in mir ali alko al karkoli. Ne, sam kurčeva distanca pa maske. Na listku neki piše NIJZ.

Baksuz

Cinkatorji, izdajalci, hinavci, žleht folk, sam to je še naokol. A ko me vidijo cele dneve hodit po ulici z masko, pa ne bojo prijavljali, da sem ovca? In zdej nobenmu to ne gre v račun. Vsak me vpraša: »A si res dobila zarad maske 400 evrov?« Ja, pizda, da sem. Ker sem baksuz. Dvesto polovička v osmih dneh. Pa vsi pametni. Kaj nisi takoj maske gor potegnila pa laufala, pa ne vem kaj. Dej, fuck off.
Drug dan se ni bla lepa zbudit še s to jebo na grbi. Kojih 400 evrov? Nabijte mi jih 25 al 50. Za znoret. In pol mi še frendica reče, da je njena hči rodila dva dni nazaj z masko gor čez cel proces. Nikol nisem rodila, ampak to mora bit pa travma. A ni v filmih glih tko: »Izdihni, vdihni, porini!« Kam bo dihala, pismo, seb nazaj v gobec? Kam gremo mi, res.

Črni vrh nad Idrijo

In si jezen na vse, ampak pol spet pride žalost. Nedo so v petek pokopali na Črnem vrhu nad Idrijo. Samo par ljudi je lahko bilo prisotnih. Po mojem ona itak ne bi hotla nekega cirkusa okol svojga groba. Sej se dostkrat delam norca na račun Borčija, ampak Pahor ji je pa poslal res lep venec. Alja je imela govor in vsi so jokali. Tistih par, ki so lahko bili tam.
In še za finiš me je zmedla. Ker naša gospa teta Neda si je za svoj konec izbrala kr dva komada. V štirih kolumnah sem že zamenjala pesem, kero hočem na svojmu pogrebu. Ona pa kr dve? Jaz hočem cel soundtrack, pa da en teden vsi tam visijo pa jokajo. Ampak jaz sem komplikator.
Neda pa ni bila. Za svoj konec si je zaželela dve pesmi. Non, je ne regrette rien od Edith Piaf pa Bella Ciao. Neda do konca.
Teta Neda, mirno plovbo dalje. Ko grem naslednjič po Opekarski, zavijem v najin Mercator po ta najboljši Fructalov sok.