Teti Nedi v spomin

Ta teden je bil čist beden. Najprej je bil žalosten, pol jezen in pol spet žalosten.

Ko me je klicala mama v joku, mi je blo jasno, da je neki narobe. »Neda je umrla,« je hlipala v slušalko. Njena sestra. Neda Pagon. Naša teta Neda. Adriana, sam so ji kot mejhni uturili nickname Neda in tko je ostalo.

Kok je bla načitana in pametna, kok je naredila in nam dala, vemo. Jaz se jo pa iz otroškega vidika spominjam. Kako sem od rojstva hodila v njihovo ogromno hiš v Trnovem, v kateri je bila potem Prešernova družba. Men se je una hiša zdela, k da sem na Beverly Hillsu. Spomnim se rojstnih dnevov. Spomnim se irskega setra od Alje. Andrejeve sobe. Piškotov vedno na mizi. Nede z vedno nalakiranimi nohti. Že čist scufane Pike Nogavičke, v katero sem se vsakič zagonila. Večkrat me je tud pazila. Sem mami očitno dopizdila, pa me je sestri svoji podvalila.

Nikoli druge tete

V Ljubljani nisem nikol imela druge tete. Ne non, ne babic. Samo