Rubrike
#branje #nove knjige #odlomek
Teorije zarote: Vse je res, ker je lahko res [odlomek iz knjige]
Logo 12.06.2022 / 06.05

Teorije zarote so slabo utemeljene, nikoli pa res neutemeljene. Vedno obstaja minimalna možnost, da so vendarle resnične.

"Teoretik zarote od znanosti zahteva dokaze, a jih ima že vnaprej za prevaro."
V zadnjem času smo obdani z množico pripovedi, ki se lahko razvijejo v teorije zarot.
Tomaž Grušovnik
jih je zbral v knjigi
Midva ne bova rešila sveta!
in hkrati v razmišljanjih, ki črpajo iz bogate zakladnice filozofske tradicije, raziskal temelje konspiracizma. Stanji radikalnega dvoma o vsakdanjosti in ekscesne gotovosti o zakulisnih spletkah se ne izključujeta, temveč dopolnjujeta. Morda je to res najlažje videti pri ljubosumnežih: ti hkrati dvomijo, saj so prepričani, da sta poljub in objem ljubljene osebe zgolj krinka, in trdno verjamejo v zakulisno spletko, saj menijo, da jih njihov partner vara. Lahko bi rekli, da skeptiki na neki način hočejo gotovost onkraj gotovosti, gotovost, ki je onstran zagotovil, ki jih lahko ponudi življenje. Knjiga je izšla pri Mladinski knjigi.

Tomaž Grušovnik: Midva ne bova rešila sveta!

Ravnokar sem bil na poti iz trgovine za male živali, ustavil sem se pri rdečem semaforju na prehodu za pešce in se zazrl v majhno športno motorno letalo, ki me je preletelo. Gospod s kolesom, ki je tudi čakal na zeleno, mi je nekaj zamomljal.

— Prosim?

— Pravim, da mogoče trosi virus!

Nasmehnil sem se in mu odgovoril, da je njegova izjava kot naročena, saj ravno pišem knjigo o teorijah zarot, pravzaprav sem še pred nekaj trenutki razmišljal o naslovu za naslednje poglavje.

— Ja, saj ne moreš vedeti!

Ima prav? Do kolikšne mere upravičeno sumimo, da gre v takšnih vsakdanjih dogodkih za zarote? Čeprav imajo dejanske zarote in teorije zarot očitno veliko skupnega, jih po drugi strani loči prepad: medtem ko so ene stvarne, so druge čisti umislek. Toda na podlagi česa smemo reči, da je konspiracizem neutemeljen? Nam lahko pri razlikovanju med manj in bolj utemeljenimi prepričanji pomaga kakšno pojmovno orodje?

[…]

Majhna možnost

Če bi kdo razmišljal na način zgornjega odlomka, bi imel prav. Res je: zmerom obstaja majhna možnost zarote. Kot sem omenil, je ravno to sivo polje, ki se razteza med nemožnostjo in nujnostjo, tisto, ki domišljiji teoretika zarote daje zalet, pa čeprav je še tako ozko in že zelo močno meji na čisto nemogočnost. Problem je torej v tem, da so teorije zarote zmeraj slabo utemeljene, nikoli pa zares neutemeljene, saj vedno obstaja minimalna možnost, da so vendarle resnične. Če kljub vsem naštetim pomislekom vendarle še zmeraj vztrajaš pri izvorni ideji, se moraš zato vprašati, ali sploh dopuščaš možnost, da se motiš. Ali zate veljaven protiprimer in dokaz nasprotnega sploh obstajata, ali pa vsak dvom že vnaprej izključuješ? Si dejansko odprt za možnost, da nimaš prav, ali pač preprosto sveto veruješ, da je tako in nič drugače? Da pač avion trosi viruse — in pika!

To vprašanje pooseblja merilo, ki ga je avstrijski filozof Karl Popper postavil za pretres znanstvenosti teorij, znano pa je kot načelo falsifikacije ali ovržbe. Govori o tem, da tista teorija, za katero si sploh ni mogoče zamisliti primera, ki bi jo ovrgel, sploh ni znanstvena teorija. Primer: če rečem, da morda za sosednjim blokom stoji deset metrov visok nevidni dinozaver, to ni znanstvena trditev. Zakaj ne? Zato, ker takega bitja po definiciji ne morem zaznati, saj ni vidno. Karkoli bom videl, ko bom pogledal izza bloka, bo lahko štelo za "dokaz", da je tam nevidni dinozaver. To pa pomeni, da je ta trditev ravno onkraj dokaza in ovržbe, s tem pa onkraj znanstvene resničnosti ali neresničnosti. Če torej "ne morem vedeti, ali tisti avion trosi viruse", potem to preprosto ni znanstvena, empirična trditev, ki bi jo lahko bodisi potrdil bodisi ovrgel z opazovanjem, saj vednost o svoji vsebini že vnaprej izključuje. Zanjo lahko rečem le, da je enako verjetna kot vse preostale trditve, ki jih ne morem ne potrditi ne ovreči, vključno z okornim in nesrečnim dinozavrom, ki je za sosednjim blokom obsojen na samevanje v svoji nevidnosti. To pa pomeni, da bi se teoretik zarote, ki ne dopušča ugovora svoji teoriji, paradoksno motil tudi, kadar bi se naknadno izkazalo, da ima prav! Njegovi stavki namreč sploh niso empirični stavki, zato jih izkustvo ne more niti potrditi niti ovreči, s tem pa v strogem pomenu ne morejo biti niti resnični niti neresnični, četudi se po naključju ujemajo s stvarnostjo.

BSE

Sredi devetdesetih let je Evropo zajela panika, povezana s tako imenovano "boleznijo norih krav" oziroma bovino spongiformno encefalopatijo ali BSE. Pojavili so se indici, da se lahko ljudje, ki uživajo industrijsko pridelano meso krav, hranjenih z mesnokostno moko — in torej prisiljenih v kanibalizem —, okužijo in zbolijo za različico Creutzfeldt-Jakobove bolezni. Gre za nevrodegenerativno bolezen, ki je smrtna. Sprva se kaže kot težave s spominom in slaba koordinacija telesa pri gibanju, nato pa se konča z demenco, krči, slepoto in komo. Večina bolnikov življenje izgubi že v prvem letu po diagnozi. Ves ta konglomerat napredujočih simptomov, skupaj s strašljivo zvenečim znanstvenim imenom, je bil kot naročen za to, da v dobi odraščanja nagovorí mojo tlečo hipohondrijo. V času pred široko uporabo interneta sem z veliko zaskrbljenostjo brskal po časopisih in enciklopedijah ter pazljivo poslušal vsak stavek, ki ga je kdo izrekel o tej bolezni na teveju. Kljub izjemno majhni možnosti, da bi bil zares okužen s posebnimi proteini, imenovanimi prioni, ki so odgovorni za prenos bolezni, sem se BSE vseeno zelo bal. Teh skrbi seveda nisem mogel držati v sebi, zato sem začel težiti mami:

— Mama, misliš, da imam BSE in da bom umrl?

— Tomaž, daj ne serji! Kaj sploh je to?

— Saj veš … Bolezen norih krav!

— Eh, lepo te prosim!

— Ja, saj ne moreš vedet!

— Kako se pa to sploh dobi?

— Z govedino. Mi smo jo jedli v nedeljo …

— Joj!

— Ja, vidiš! Lahko jo imamo vsi, pa sploh ne vemo.

— Daj no, prosim te, nehaj s tem! Ne boš umrl in nimamo te bolezni krav.

— Misliš, da res ne?

— Ne!

— Zakaj pa tako misliš?

— Zato, ker je to nemogoče. Daj, prosim, nehaj zdaj s tem, jaz moram v trgovino, ti pa raje poglej, če imaš kaj domače naloge!

Pubertetniški stalež

Dialogi take vrste so se med nama razvijali večkrat na teden, včasih celo večkrat na dan. Tudi če bi me zgrabili in peljali na diagnostiko, ki bi zavrgla mojo "teorijo", to ne bi zaleglo dlje kot do trenutka, ko bi ugotovil, da sem pomotoma dal v usta košček govedine ali nevede jedel govejo juho. Seveda pa se moj stalež namišljenega bolnika ni ustavil pri BSE, temveč je napredoval. Kmalu me je začel skrbeti aids:

— Mama, misliš, da imam aids in bom umrl?

— Ne, Tomaž, nimaš aidsa.

— Če pa mi je zadnjič tekla kri, ko smo bili v mestu …

— Ja, in?

— Ja, lahko bi se kje okužil …

— Tomaž, pa to se ne prenaša na tak način!

— Kako pa?

— Ne vem … Moraš se vrezat pa met stik s krvjo in tak …

— Ja, saj zadnjič sem se urezal …

— To ni isto, no!

— Pa iz kozarca sem pil v gostilni …

— Eh! Tako pa sploh ne moreš dobit aidsa.

— Misliš?

      — Ma daj, prosim, zdaj pa nehaj, no! Pojdi se še malo igrat ven s psi, jaz moram pomit posodo.

Hipohondrija

Ko ni več bil popularen aids, je njegov prostor zavzel rak. Možganski tumor, kožni rak, rak debelega črevesa — kar ti pride na misel. Mislil sem, da sem imel vse možne rake razen onih, ki prizadenejo samo ženski spol.

Ko je psihološka motnja proti koncu pubertete počasi sama od sebe izzvenela, sem sam srečal več hipohondrov. Ena oseba je imela res trdovratno obliko namišljene bolezni: večkrat je bila pri zdravnikih, včasih tudi na urgenci. Enkrat želodec, drugič jetra, vsakič pa je bilo smrtno nevarno. Zdravniki so osebi vztrajno kazali negativne izvide za vse možne bolezni, a sama je trmasto vztrajala, da je njeno življenje ogroženo. Na koncu, ko so bili opravljeni že vsi testi in ko je je bil osebni zdravnik že pošteno sit, osebi ni preostalo drugega, kot da se zateče v duševne bolezni: kaj, če ima shizofrenijo? Kaj, če se "na zunaj" obnaša kot "povsem normalni" ljudje, medtem ko je v resnici "čisto nora" in tega "nihče ne ve"?

Ta stadij hipohondrije je gotovo najzanimivejši in hkrati najbolj mučen: motnja je v tej točki prignana do svoje skrajne meje, prelevi se v čisto obliko filozofskega skepticizma, ki ga najdemo pri filozofih novega veka … Kaj, če so vse samo sanje? Kako naj vem, da obstaja kdorkoli drug razen mene? Kako sva lahko gotova, da pod rdečo oba vidiva isto barvo? Kaj, če ti vidiš to, kar je zame zeleno? Kaj, če je to, kar je zame bolečina, zate srbečica? Itd.

Zahrbtnost take oblike hipohondrije je natanko v tem, da ni falsifikabilna, da je ne moremo ovreči, s čimer ne izpolnjuje tistega Popperjevega merila o znanstvenosti. Njeno vprašanje je namreč že vnaprej zastavljeno tako, da ne more dobiti odgovora. Sebi in drugim oseba v tej točki zastavlja nemogočo zahtevo, da ji dokažemo, da ima prav z verjetnostjo, ki je onkraj vsakega možnega dokaza.

Če se vrnem k Wittgensteinu: hipohondrova zahteva, da mu zdravnik potrdi, da je zdrav, je sorodna zahtevi tenisača, da zmaga s tremi koši prednosti. Zahteva je nemogoča, saj ígra, ki jo igra, sploh ne predvideva košev. Problem pa je ta, da četudi bi pravila tenisa spremenili tako, da bi omogočal koše, to našega igralca ne bi zadovoljilo: potem bi si pač izmislil neko drugo zahtevo, da zmaga na nemogoč način.

Ozdravitev namišljenega bolnika

V takšnih primerih je treba uvideti, da odgovorov ni, ker so vprašanja zastavljena tako, da jih onemogočajo — ne pa zato, ker ne bi imeli dovolj informacij, znanja ali miselne spretnosti, da bi nanje odgovorili. Podobno kot hipohonder ne more najti odgovora na svoja vprašanja pri zdravniku, ga tudi teoretik zarote ne more dobiti pri znanstveniku, saj je igra, ki jo igrata, popolnoma različna. Za znanost velja, da morajo biti njene teze eksperimentalno dokazljive, kar pomeni, da se na podlagi poskusov ali opazovanja lahko izkaže, da so napačne. Za trdovratne primere konspiracizma pa to ne velja, podobno kot ne velja za hipohondrijo ali ljubosumje, kjer imamo opraviti s podobnim vzorcem, saj je tam oseba prepričana, da jo drugi vara, ne glede na vse dokaze ljubezni in znake zvestobe. Tako kot hipohonder naslavlja nemogočo zahtevo na zdravnika in ljubosumnež na partnerja, jo teoretik zarote na znanost: od nje zahteva dokaze, a jih ima že vnaprej za prevaro.

Rešitev konspiracizma je zato podobna ozdravitvi namišljenega bolnika in pomiritvi patološkega ljubosumneža: ne bomo je našli v brošurah in zagotovilih strokovnjakov ali prič, temveč v spremembi načina razmišljanja, ki bo konec koncev izkazovalo tudi več sprejemanja, več zaupanja in manj sumničavosti do sveta in soljudi. Razmišljanja, ki pa je po drugi strani takšno, kot je, iz določenih razlogov.

NAROČI SE
#branje #nove knjige #odlomek
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke