V gimnaziji sem imela zelo dobro prijateljico Sonjo, s katero pa žal nisva hodili na isto šolo. Ona na Poljane, jaz na Šubo. Prosti čas za druženje sva našli samo pozno popoldan.
Navado sva imeli, da sva se s kolesom odpeljali do Lipe. Lipa je bila že takrat gostilna in je še vedno. Zdaj se imenuje Das ist Walter, ker spada pod Walterja pri bivšem Nacetu oz. bivši Drugi pomoči.
Tam so se zbirali najini somišljeniki in simpatije. Tako sva se nekega večera odpeljali v Lipo in se že na Celovški pogovarjali, kako da velikokrat najdeva denar na tleh. Samo dol je treba gledat.
Potem sva obe istočasno zabremzali in zavreščali. Na tleh sva zagledali dva bankovca po 50 jurjev. Dva tista temno zelena, takrat so bili seveda še dinarji. Če si imel dva petdesetaka, torej 100 jurjev, si bil kar bogat.

Sarajevski Marlboro

Spet istočasno nama je prišlo na misel, da bova v Lipi vse častili s pijačo. In sva šli.
Kompanija iz Lipe ni bila navajena, da bi kdo častil, medve pa sva bili itak vedno brez denarja.
Tokrat je bilo vse drugače. Preden sva prišli v Lipo, sva kupili zalogo Marlbora. Pri sedemnajstih sicer še nisva kadili. Sarajevski Marlboro v mehki škatli je bil kar prestiž. To je bilo dolgo pred tem, ko je te cigarete v času vojne populariziral Miljenko Jergović s svojim istoimenskim romanom. Kdo bi si takrat mislil, da bo nekega dne vojna v Jugoslaviji? Takrat smo bili še vsi enotni in enakopravni.

Telepatija obstaja

Ko sva prišli v Lipo in v družbi za vedno isto mizo oznanili, da jih bova častili, ni bilo pretiranega navdušenja. 
Ampak poslušajte tole! Pa naj še kdo reče, da telepatija ne obstaja!
Točno v tem trenutku, ko sem to pisala, me je poklicala ta prijateljica. Sonja. Začela mi je razlagati zadeve, o katerih se pogovarjajo starci. Recimo to, da bo konec sveta, pa da so vsi pokvarjeni, da je samo peščica dobrih ljudi na svetu in bla-bla-bla. Brž sem jo ustavila s tem, če se spomni najinega zahajanja v Lipo. Ja, seveda, je rekla, to so bili vendar najslajši gimnazijski obredi! Ampak tistih najdenih dvakrat 50 jurjev na cesti, ko sem jo vprašala, pa se ne spomni. Če bi našla toliko keša, bi se ziher spomnila, ker je bila takrat skoz brez keša.

Mogoče sem pa res kaj pomešala

S Sonjo se dolgo nisva videli. Po gimnaziji je kmalu odšla v Ameriko, se tam poročila in potem prišla z možem živet v Slovenijo, v Piran. Verjamem, da je bilo njeno življenje tako polno dogodkov, da so ji stvari iz gimnazije izpuhtele iz spomina. Malo pa ji vseeno zamerim.
Mogoče sem pa res jaz kaj zamešala in sem bila s kakšno drugo prijateljico. Vendar se ne spomnim, da bi še s kom drugim hodila v Lipo.
Družba v Lipi ni bila preveč navdušena nad tem, da častiva. Rekli so samo: no, ja, okej, pa dajta, če hočeta. Potem so mirno žulili vsak svoje pivo in niso zgledalo preveč navdušeni, niti se niso preveč zahvaljevali.
Midve pa sva užaljeno vleki svoj sarajevski Marlboro in si tudi naročili pivo.
Nihče ni kadil najinih čikov. Škoda, pa tako moderni so bili.