Zakaj se mi ni prej posvetilo? Petkovi kolesarski protesti — ali tudi pehotni, zaradi mene — so v bistvu nekakšna preslikava Facebooka in Twitterja na ulice.
Tega najbrž zato nisem opazil, ker fizično realnost in reprezentacijo taiste realnosti na družbenih omrežjih — ki sta sicer dve plati iste medalje — primerjamo samo takrat, kadar nam padajo v oči razlike med njima.
Protivladni protesti pa so tako podobni družbenim omrežjem, da nismo niti pomislili, da gre za eno in isto stvar, transponirano iz virtualnosti strežnikov na asfalt in tlakovce in personificirano v resničnih množicah.

Pêle-mêle

Prva paralela je ponarodela desničarska pripomba, češ, saj itak ne vedo, zakaj pravzaprav protestirajo. Morda res. Ali vsaj ne natančno. Protesti so pêle-mêle bolj ali manj utemeljenih in bolj ali manj namišljenih razlogov, ki jih razen v geslu »smrt janšizmu« še nihče ni sumiral niti v enem odstavku, kaj šele v stavku ali besedi ali dveh.

Štazijevci

Kolone krožečih kolesarjev so sprva zgledale kot nekaj fizično viralnega. Udeležba na tem nekronometrskem giru, touru, vuelti po centru Ljubljane je bila iz tedna v teden večja. O tem je bilo treba biti na tekočem ali celo biti zraven. Prepričan sem, da se je kolesarjenja veliko ljudi udeležilo ali udeleževalo samo zaradi FOMO efekta. Bali so se, da ne bi česa zamudili. Obenem pa so šli na kolo tudi zato, da bi si pripeli disidentski badge — pardon: hashtag. 
A v vsakem primeru so bili kolesarski krogi s kredo spontana trending topika tudi na Instagramu in drugod. Čeprav so se dogajali na asfaltu. Če človek na družbenih omrežjih kaj dá nase, je moral objaviti selfi na biciklu. Z masko in s kolesarji v ozadju.
Desničarskim štazijevcem zato ni bilo težko redno ovajati udeležence, ki so jih (ne vedno zanesljivo) prepoznali na fotografijah v medijih ali na družbenih omrežjih. S tem so bolj kot kolesarji sami skrbeli za sezname prvokategorniških, VIP udeležencev in jim s svojim zmerjaškim denunciantstvom — podkrepljenim z retviti z vrha desničarske linije poveljevanja — dajali še več volje, veselja in motivov za protestiranje.

Posplošeno mnenje

Družbena omrežja so idealna za to, da si o posameznikih in skupinah ustvarimo posplošeno mnenje. Na eni strani obstaja mnogo, premnogo fanatikov, ki temu posvečajo veliko preveč časa, na drugi pa večina, ki se s tem ukvarja v okvirih domnevne normale.
Toda ne eni ne drugi ne morejo drugače, kot da vso to množico informacij samo skenirajo in amalgamirajo v posplošeno mnenje s poljubno stopnjo korelacije z realnostjo.
Taka je narava družbenih omrežij. Vsak uporabnik družbenih omrežij se ima za analitika, ki na podlagi kao zanesljivih vzorcev skače v zaključke o negativnih, katastrofičnih dokazih za vsesplošno družbeno dekadenco.
Tako kot v resničnem življenju so tudi na družbenih omrežjih nekateri ljudje glasnejši od drugih. Razlika med enimi in drugimi pa je seveda v tem, da v realnosti niso nujno najglasnejši tisti, ki jih naplavi na površino ali celo na zgornje kline socialne hierarhije.

Pretepsti psa na internetu

A ne v tem primeru. Znamenita, še danes aktualna New Yorkerjeva šala iz leta 1993 — psa za računalnikom se pogovarjata, da je na internetu najboljše to, da nihče ne ve, da si pes — na primeru ljubljanskega kolesarskega protestništva dokazuje, da se je dobro postarala. Demonstracije nasploh so po defaultu anonimne, ker so stvar množice. Lahko imajo svoje idejne, ideološke voditelje — ali celo organizatorje —, ki artikulirajo stališča mase, ki jo vodijo.
A naj so se denuncianti po eni strani še tako naprezali in naj so nekateri protestniki sami še tako izstopali z glasnostjo ali provokativnostjo, ta množica je le ostala množica. Ostala je brezoblična gmota posameznikov, iz katere je mogoče sklepati kvečjemu to, da gre za ljudi s podobnimi, čeprav ne nujno kompatibilnimi stališči in prepričanji. 
Kdo ve, ali bo ta levi Facebook ali Twitter na ljubljanskih ulicah in trgih vztrajal. Glede na naravo družbenih omrežij bi bilo po mojem zanje bolje, da ostanejo brez evidentnega in koherentnega razloga in motiva, odločujočega organizatorja in prepoznavnega simbola in utelešenja. Ker dokler bo tako kot doslej, ne vlada ne njeni priveski in sateliti ne bodo mogli z njimi učinkovito polemizirati. Lahko jih samo pretepejo in pozaprejo. Tega pa si seveda le ne bodo upali.