Četrt stoletja je minilo od dopoldneva, ko sem s prepotenimi rokami sedel pred komisijo v zgradbi Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Šlo je za zadnjo preizkušnjo, ki bi mi lahko odprla pot — ali pa tudi ne — do zaposlitve v Svetu Evrope. Kaj so me spraševali, se ne spomnim več. Razen zadnjega vprašanja:

»Ali menite, da je bila slovenska osamosvojitev popolnoma legalna in legitimna? Saj gre pri samoodločbi za pravico, ki je v mednarodnem pravu precej omejena in se je do zdaj uporabljala predvsem v kontekstu dekolonizacije?«

Pet, šest parov oči se je uprlo vame. Precej brezizrazni pogledi. Brez indicev, kakšen odgovor pričakujejo. Bilo mi je jasno, da gre za vprašanje, na katerem lahko zmagam ali izgubim.
Naj se gredo solit, sem si mislil: če pričakujejo negativen odgovor, jih bom pač razočaral. Tako sem z več samozavesti, kot sem je v sebi čutil, odgovoril:

»Poleg dejstva, da je pravico do samoodločbe vključevala tudi ustava bivše skupne države, je bila osamosvojitev rezultat izjemno visokega soglasja in demokratično izražene volje državljanov Slovenije. Predvsem pa je šlo za edini način obrambe demokratičnih pridobitev in aspiracij slovenskega naroda, ki jih je življenjsko ogrožal nacionalistični in avtoritarni Miloševićev režim.«

Po odzivu komisije mi je postalo jasno, da imam službo v žepu.

Delali zgodovino, spreminjali svet

Tistega daljnega leta 1995 je bil slovenski potni list na mnogih mejah še vedno eksotična atrakcija. A za ljudi v organizaciji, ki ima mandat, da ščiti in promovira pluralistično demokracijo, utemeljeno na človekovih pravicah in demokratični vladavini prava, je bila Slovenija zgodba o uspehu. Kontrast z nekaterimi drugimi deli bivše države, v katerih so vladali avtoritarni konvertiti, ki so z nacionalizmom, šovinizmom in sovražnim govorom manipulirali in zaslepljevali množice, si podrejali državne institucije, preganjali politično opozicijo, neodvisne medije in civilno družbo in kradli iz državnih malh, je bil prevelik. Odločitev kateregakoli naroda, da ubeži takšni usodi in se opredeli za progresivne, demokratične vrednote, je bila po njihovi oceni legalna, legitimna in vredna vse podpore.

Vera v ireverzibilnost

V 25 letih se je marsikaj spremenilo. Vprašanja demokracije in človekovih pravic nikogar več ne puščajo ravnodušnega — predvsem pa nismo več vsi za.
Del odgovora, zakaj je tako, je v eni redkih pametnih izjav, ki jih je v življenju izustil bivši ameriški podpredsednik Dan Quayle: »Smo na nepovratni poti v več svobode in demokracije, a to se seveda lahko spremeni,« je izjavil po padcu berlinskega zidu.
Ali je imel Quayle več informacij kot Francis Fukuyama ali pa se je človeku, ki ne slovi ravno po bistroumnosti, zgodilo tisto, čemur se v rimskem pravu in psihiatriji reče lucidum intervallum. Preblisk prisebnosti. Pred ponovnim poslabšanjem.
Zgodovina se seveda ni končala leta 1989 niti 1995. Od takrat se je spremenilo marsikaj, predvsem na slabše. Kaj in kako, je sicer dolga zgodba, ki jo vsak vidi in pripoveduje na svoj način.
Mislim, da je bil eden od razlogov ravno v tej trdni veri v ireverzibilnost poti v demokracijo. V navdušenju smo postali malomarni. Verjeli smo, da bodo stvari napredovale same od sebe, po neki notranji in nezaustavljivi logiki. Verjeli smo, da je dovolj, da novim demokracijam pomagamo vzpostaviti demokratične institucije, sprejeti spodobne ustave in zakonodaje, organizirati redne volitve … — potem pa bo šlo vse kot namazano v vedno lepšo, svobodnejšo in varnejšo prihodnost.

Kar je na tirnicah, lahko iztiri

Toda to, kar je na tirnicah, lahko tudi iztiri. Izkazalo se je, da je za delujočo demokracijo potrebno več kot samo institucije. Potrebna je politika z integriteto in privrženostjo demokratičnim vrednotam. Potreben je učinkovit, ne samo formalen nadzor izvršne oblasti.

Pravice in varnost

Pozabili smo na socialne pravice in socialno varnost. To seveda ni noben levičarski komplot. Nedeljivost političnih in socialnih pravic določata Evropska socialna listina Sveta Evrope (sprejeta 1961, obnovljena 1996) in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah Združenih narodov (1966). Socialna varnost je bila od samega začetka del evropskega povojnega civilizacijskega modela — vsaj dokler ga niso načela nedoslednost, kratkovidnost in oportunizem politike.
Pajdašenje z ekonomskim neoliberalizmom je dobilo nov zagon, ko je Margaret Thatcher odkrila Hayeka in njegovo knjigo s preroškim naslovom Pot v hlapčevstvo. Zadnjo zelo bolečo brco pa je socialni varnosti in pravičnosti zadala zadnja (do zdaj) finančna kriza, predvsem pa način, kako se je politika v večini delov sveta, tudi v Evropi, lotila njenega reševanja. Ustvarila je ogromen bazen razžaljenih, jeznih, ponižanih, ki so komaj čakali, da se pojavi nekdo, ki bi jim pomagal pokazati sredinec vladajočim političnim in gospodarskim garnituram. Tako je populizem dobil ponovno priložnost za razmah. Predvsem desni populizem, ta avtoritarna mimikrija demokracije, ki za mnoge resnične probleme in krivice dosledno ponuja najslabši možni odgovor.

Lucidum intervallum

Kjerkoli na svetu je populizem danes na oblasti, je vedno manj sramežljiv pri demontiranju demokratičnih institucij in varovalk, politične konkurence, neodvisnih medijev, pravosodja in civilne družbe. A nekateri populistični politiki v Evropi še vedno dajo nekaj na zunanji prestiž. Želijo se predstavljati kot del tradicionalne desnice in se na silo tlačijo — kot grde sestre nogo v Pepelkine čeveljce — v ponošeni, a še vedno uglajeni gvant evropskega konservatizma.
Pri tem je najbolj paradoksalno, da svojo desnost utemeljujejo in merijo predvsem v odklonu od vrednot, ki so jih po 2. svetovni vojni v Zahodni Evropi uvajale in utrjevale večinoma krščanskodemokratske in ljudske stranke. V tej rokohitrski zamenjavi tez je zato vsak, ki zagovarja človekove pravice, neodvisnost sodstva in svobodo medijev, naenkrat označen za ekstremnega levičarja. Bedasto, a v psihozi populistično podpihovane iracionalne zaslepljenosti pogosto učinkovito. Zaradi tega bi moralo biti nerodno predvsem tistim politikom na desni strani političnega spektra, ki ne pristajajo na tezo, da so bili Adenauer, Schumann in de Gasperi agenti Kominterne. Nevarno je pa to za vse.
Pot v več demokracije in svobode očitno ni bila nepovratna. Zato lahko upamo, da tudi sedanji zasuk k temnejšim obdobjem iz evropske zgodovine ni nepovraten. A nekatere nepovratnosti so bolj žilave od drugih. Svobodo in demokracijo je bistveno lažje izgubiti, kot pa si ju priboriti nazaj. Če nas ne bo kmalu srečala pamet, se nam lahko zgodi, da se bo to zadnje, daleč najdaljše obdobje relativnega miru in stabilnosti v evropski zgodovini končalo zgolj kot kratkotrajna izjema. Lucidni interval.