Kolumne
Svoboda govora dovoljuje žaljenje. A z žaljivkami ne širimo polja svobode.
Pravica do blasfemije ne daje pravice do ščuvanja k nasilju. Za to rabimo modrost, občutljivost. Brez tega ni demokracije.
Ko je pred tremi tedni za govorniški oder Državnega zbora prišel poslanec Levice Primož Siter v majici ameriške glasbene skupine Bad Religion s prečrtanim križem, je del slovenske politike, javnosti in medijev pobesnel in zahteval kazenski pregon po 297. členu Kazenskega zakonika, ki govori o javnem spodbujanju sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
Dober teden pred Siterjevim nastopom je svoje mnenje o veri in verskih čustvih na družabnem omrežju izrazila tudi mladoletna Mila iz južnofrancoskega mesta Vienne. Pri tem res ni izbirala besed. »Sovražim vero,« je rekla: »V Koranu je samo sovraštvo, islam je navadno sranje.« To in nekaj še krepkejših je na družabnem omrežju nanizala šestnajstletnica, jezna
»Prejšnji mesec je minilo pet let, odkar je bilo v terorističnem napadu na satirični časopis Charlie Hebdo zaradi karikatur preroka Mohameda ubitih deset sodelavcev časopisa in dva policista.«