Kulumne
#Islam #Blasfemija #svoboda govora
Svoboda govora dovoljuje žaljenje. A z žaljivkami ne širimo polja svobode.
Logo 18.02.2020 / 21.52

Pravica do blasfemije ne daje pravice do ščuvanja k nasilju. Za to rabimo modrost, občutljivost. Brez tega ni demokracije.

»Prejšnji mesec je minilo pet let, odkar je bilo v terorističnem napadu na satirični časopis Charlie Hebdo zaradi karikatur preroka Mohameda ubitih deset sodelavcev časopisa in dva policista.«

Ko je pred tremi tedni za govorniški oder Državnega zbora prišel poslanec Levice Primož Siter v majici ameriške glasbene skupine Bad Religion s prečrtanim križem, je del slovenske politike, javnosti in medijev pobesnel in zahteval kazenski pregon po 297. členu Kazenskega zakonika, ki govori o javnem spodbujanju sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
Dober teden pred Siterjevim nastopom je svoje mnenje o veri in verskih čustvih na družabnem omrežju izrazila tudi mladoletna Mila iz južnofrancoskega mesta Vienne. Pri tem res ni izbirala besed. »Sovražim vero,« je rekla: »V Koranu je samo sovraštvo, islam je navadno sranje.« To in nekaj še krepkejših je na družabnem omrežju nanizala šestnajstletnica, jezna zaradi žaljivk s strani zavrnjenega občudovalca, za katerega lahko domnevamo, da je bil musliman.
Njena objava je povzročila takojšen odziv francoskih oblasti. Tožilstvo je sprožilo preiskavo o javnem spodbujanju sovraštva, ministrica za pravosodje pa je obsodila žalitev verskih čustev in Milin izbruh označila za »napad na svobodo vesti«. »Je ne suis pas Mila,« je dodala bivša predsedniška kandidatka, socialistka Ségolène Royal.

»Ni protizakonito!« 

Še bolj burno je bilo na družabnih omrežjih. Šestnajstletnica je bila zaradi svojih izjav izpostavljena mnogim žalitvam in grožnjam, tudi z nasiljem. Zaradi tega so jo bili starši primorani izpisati iz šole, dobila je tudi policijsko zaščito.
Po nekaj dneh vsesplošnega ogorčenja pa je prišlo do streznitve. Najprej se je opravičila pravosodna ministrica, ker se je »nerodno« izrazila. Potem je bilo v reviji L’Express objavljeno pismo skupine intelektualcev na čelu s filozofinjo in zgodovinarko Élisabeth Badinter. Podpisniki so izrazili ogorčenje nad strahopetnostjo medijev in oblasti, ki so mladoletnico prepustili na milost in nemilost pobesnelega komentariata. »Lahko se ne strinjamo z besedami tega mladega dekleta,« so zapisali: »A dejstvo je, da nič od izrečenega ni protizakonito.«
Podobno se je odzval tudi predsednik Francoskega sveta za muslimansko vero Mohammed Moussaoui, ki je zatrdil, da kritika islamske vere mora biti dovoljena in da je treba sprejeti vse razprave in zavrniti vsakršno nasilje.
Na koncu se je oglasil še predsednik Emmanuel Macron in se zavzel za najstnico, ki potrebuje in ima pravico do varnosti in zaščite. Macron je izpostavil pravico do kritičnega, tudi posmehljivega odnosa do vere. V demokraciji, tako Macron, imamo pravico do blasfemije.

Žalitev ni dovolj za kazenski pregon

Gre za temo, ki je v Franciji zelo občutljiva. Grožnje z nasiljem zaradi prizadetosti ob kritiki ali karikiranju islama niso samo teoretične. Prejšnji mesec je minilo pet let, odkar je bilo v terorističnem napadu na Charlie Hebdo zaradi karikatur preroka Mohameda ubitih deset sodelavcev časopisa in dva policista.
Primoževa in Milina zgodba sta zanimivi, ker pomagata osvetliti vso kompleksnost in občutljivost odnosa do svobode govora in odziva na vsebine, ki so legalne — a so lahko vsaj subjektivno doživete kot žaljive.
Najprej je treba poudariti, da žalitev ni dovolj za kazenski pregon. Po sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice svoboda izražanja vključuje tudi govor, ki »žali, moti ali vznemirja«. To je nazadnje spoznal tudi lokalni francoski tožilec, ki je opustil postopek proti Mili — posledično pa bodo zato verjetno razočarani tudi tisti, ki so za poslanca slovenske Levice zahtevali arest.

Če nekaj ni prepovedano …

A četudi svoboda govora dovoljuje žaljenje, to še ne pomeni, da z žaljivkami avtomatično širimo polje svobode in demokracije. In če nekaj ni prepovedano, to še ne pomeni, da je nujno tudi pravilno, dostojno in lepo. Premisa, ki jo pogosto zmotno pripisujejo Voltairu, od nas ne zahteva, da moramo vsakomur ploskati samo zato, da utemeljimo njegovo ali njeno pravico do drugačnega mišljenja. Au contraire, bi verjetno pristavil francoski filozof.
Zgornjo misel pa lahko obrnemo tudi na glavo. Če se z nekom ne strinjamo, to še ne pomeni, da nismo dolžni zaščititi njene ali njegove pravice do svobode izražanja. Tu je srž poziva Badinterjeve in Macrona. Treba je zaščititi tiste, ki so zaradi svoje svobode izražanja izpostavljeni odzivom, ki jih ni mogoče upravičiti s svobodo izražanja drugih, ki se z njimi ne strinjajo. Še posebej, če gre za ranljivo in mladoletno osebo, kot je Mila.
V demokraciji je zelo pomembna tudi doslednost. Za razliko od večine naših s Siterjevo majico prizadetih rojakov Macron pravice do defamacije ne razume selektivno. Ali z drugimi besedami: pravica do kritike velja glede vseh ver, ne samo nekaterih.

Kakšen odziv na odziv?

Približno ob istem času, ko je Mila izlivala svoj gnev na Instagramu, je na francoskem javnem radiu France Inter nastopil pevec Frédéric Fromet in o Jezusu napletel nekaj tako kosmatih, da bi Primož Siter ob njem izpadel kot poštirkan ministrant iz Poljanske doline. [»Jezus, Jezus, Jezus, peder,/na križ je bil pribit,/le zakaj ga niso raje v rit …« — video na tej povezavi; op. Fp.]
Ostaja še vprašanje, kakšen družbeni odziv je potreben pri odzivu na legalni govor, ki žali, moti ali vznemirja — in kdaj. Pri tem so morda najpomembnejše merilo razmerja moči. Glede tega je med Primožem in Milo precejšnja razlika. Pri prvem gre za poslanca DZ. Čeprav je njegova stranka v opoziciji, je težko zanikati, da nastopa z varne in udobne pozicije relativnega družbenega vpliva in moči.
Enako velja za publiko, ki jo je z majico nagovarjal. Ni šlo za kritiko ali provokacijo šibkejšega ali manjšine, temveč za zafrkavanje po družbenem položaju in moči bolj ali manj sebi enakih. Da z majico ni prekršil nobenega zakona, je jasno. Da nikogar ni ogrožal, tudi.
Manj pa je jasno, ali je bila njegova gesta politično modra in primerna in ali je z njo res prispeval k večji svobodi izražanja in višjemu nivoju politične kulture pri nas. Mnenja okrog tega so deljena, celo znotraj njegove lastne stranke.
In s tem ni nič narobe. Zaščita svobode izražanja ne vključuje imunitete pred kritiko kritike niti obrambe pred žaljivimi odgovori na žaljivko.

Na neuspeh obsojen prijekt

Pri Mili je ocenjevanje razmerij moči bolj zapleteno. Čeprav so bile njene besede objektivno bolj grobe in žaljive kot Primoževa majica, je Mila vsekakor ranljiva, šibkejša, ogrožena stran, če že ne žrtev. Najprej v kontekstu odnosov med spoloma. Povod za njen izbruh je bilo verbalno nasilje s strani fanta, ki ni bil pripravljen sprejeti njene zavrnitve.
Mila je (bila) ogrožena in ranljiva tudi kot mlado dekle, izpostavljeno anonimnim, a še kako grozečim in nevarnim izjavam nestrpnežev in ekstremistov. Iz teh razlogov je bila reakcija družbe, ki se je postavila njej v bran, potrebna in utemeljena.
V Milinem primeru pa na koncu obstaja še eno razmerje moči: namreč med večinskim, belim prebivalstvom v Franciji, ki mu pripada, in priseljensko manjšino. Družbena marginalizacija in diskriminacija te druge skupine v ničemer ne upravičujeta ravnanja Milinega nadlegovalca in še manj groženj s strani nestrpnežev. Vendarle pa zahteva solidarnost in spoštovanje do ljudi, ki zavračajo vsak ekstremizem, a se ob žaljenju njihove vere in identitete vseeno čutijo prizadete.
To je razumel tudi predsednik Macron, ko je poudaril, da pravica do blasfemije ne vključuje pravice do ščuvanja k nasilju in napadov na človeško dostojanstvo. Med enim in drugim je pogosto samo tanka črta, navigacija po njej pa zahteva veliko družbene in politične modrosti, občutljivosti, predvsem pa odločno zavezanost demokratičnim vrednotam. Brez teh vrednot politika ni prava demokracija, temveč samo na družbene napetosti, konflikte in neuspeh obsojen projekt.

NAROČI SE
#Islam #Blasfemija #svoboda govora
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke