Revija
#Politika #Švica
Švicarska predsednica je šla na službeno pot z vlakom in si sama nesla kovček
Logo 17.02.2020 / 13.19

Politiki so uradniki. Ni potrebe, da bi jim polagali rdeče preproge ali jih razvajali s srebrnim priborom, zasebnimi letali …

»V Švici pa je takšno ravnanje politikov in drugih javnih uradnikov povsem običajna praksa.«

V Sloveniji je trenutno vladna kriza. Bolje rečeno kriza vladanja. Ali kar oboje skupaj. Zato najbrž mediji niso zaznali pomenljivega dogodka prejšnji teden. Predsednica švicarskega predsedstva Simonetta Sommaruga — to je neke vrste kombinirana funkcija slovenskega predsednika države in vlade — je odpotovala na državni delovni obisk v Avstrijo, njen gostitelj je bil predsednik Avstrije Alexander Van der Bellen.
Nič posebnega? Pač. Gospa Sommaruga je na potovanje odšla z nočnim vlakom. S spalnikom, smo temu rekli včasih. Potovala je 12 ur. Bern–Basel–Karlsruhe–München–Dunaj. Dvanajst ur tja in 12 ur nazaj.
To potezo predsednice Švicarske konfederacije so mediji spremljali z zanimanjem. Javna televizija SRF je bila z njo vso pot do Dunaja in nato nazaj do Berna. Sommaruga je prišla na peron v Bernu s kovčkom, ki ga je sama vlekla za seboj, ob njej je bilo maloštevilno spremstvo.

Morda omleta in dva rogljička?

Začudenje potnikov, ki so jo spoznali, ko je iskala številko svoje kabine, je bilo precejšnje. Še bolj so bili začudeni, ko ji je sprevodnik avstrijskih železnic ÖBB ponudil listič, na katerem je morala obkrožiti svoje želje za zajtrk. Trdo kuhano jajca in pomarančni sok? Morda omleta in dva rogljička? »Takoj vam izpolnim, dovolite samo, da se slečem in odložim prtljago,« je vljudno odgovorila socialdemokratka.
Zjutraj je nasmejana izstopila iz svojega kupeja. »Spočita sem. Ni povsem enako kot v domači postelji, ampak naspala sem se,« je rekla, ko jo je na peronu dunajskega Hauptbahnhofa čakalo osebje švicarskega veleposlaništva, od koder so šli v Hofburg, rezidenco avstrijskega predsednika. Tudi vse ostale mestne obiske je Sommaruga opravila z javnim prevozom. Predvsem s tramvajem, kjer se ji je vidno presenečen, a navdušen pridružil tudi Van der Bellen, nekoč vodilno ime avstrijske stranke Zelenih.
Urnik njenega obiska je bil natrpan, zvečer pa so jo, ker je zmanjkalo časa, vendarle v avtomobilski koloni odpeljali nazaj na peron železniške postaje, od koder je, spet s spalnikom, odpotovala nazaj v Bern. Spet je sama vlekla kovček s svojo prtljago in izpolnjevala listič za zajtrk… In spet je bila v Bernu naslednje jutro nasmejana in zadovoljna s še boljšim spancem na poti domov.

Izguba časa?

Politični nasprotniki — predvsem iz meščanskih desnih strank — so Simonetti Sommaruga očitali PR potezo, češ, takšno potovanje z vlakom je izguba dragocenega časa. Morda res. Toda gospa jim je odgovorila, da je potovala ponoči, ko bi tako ali tako spala. Samo v drugi postelji. Torej ni izgubljala časa, jim je odvrnila. Hotela je samo pokazati, da je mogoče tudi na državne obiske potovati drugače. Prihranila je kar precej davkoplačevalskega denarja, saj jo je povratna vozovnica v kabini prvega razreda stala okrog 400€, medtem ko bi letalska karta s povratkom istega dne v poslovnem razredu stala okrog 1.000€, stroški vladnega letala pa bi znašali okrog 20.000€.
In pri potovanju z vlakom je bilo izpustov ogljikovega dioksida v ozračje na tej poti samo 30 gramov, pri drugih prevoznih sredstvih pa bi jih bilo ta veliko več. S svojim primerom je predsednica konfederacije zaprla usta političnim konkurentom in dala zgled ostalim politikom za njihova potovanja po Evropi. In to v državi, ki je najbogatejša na svetu.

»Svojim sanjam naproti« 

Težko si je predstavljati Marjana Šarca ali Janeza Janšo ali tudi Boruta Pahorja ali kogarkoli drugega v Sloveniji, ki ima omembe vreden političen položaj, da bi na državni obisk v Švico — »svojim sanjam naproti« — s svojim mini kovčkom sedel v prvi razred spalnika — ki vozi tudi med Ljubljano in Zürichom, mimogrede — in na listek sam napisal, kaj si želi za zajtrk. In potem naslednjo noč nazaj.
Tudi tu se boste našli nasprotniki, ki mi boste očitali demagogijo in populizem. Ampak ne, to ni populizem. To je dojemanje politike v družbi. Dojemanje politikov samih in še bolj tistih, ki politike nadzirajo in volijo.
Simmoneta Sommaruga ima približno 400.000€ letne bruto plače in ob tem še nekaj privilegijev, pa vseeno razume, da lahko potuje z vlaki in tramvaji. Razume tudi, da svoj kovček vleče sama. Kot vi ali jaz. Ker ona ni v bistvu nič posebnega. Je samo uradnica, ki smo jo izvoili na to delovno mesto, da zastopa naše interese. Vodi naše podjetje, če hočete…
Običajna praksa
In za to gre. Izvoljeni predstavniki države, mesta, občine, krajevne skupnosti niso nič drugega kot uradniki, ki upravljajo z našim javnim bogastvom, premoženjem in vsakodnevnimi potrebami. Opravljajo nek posel ali storitve, ki jih vsi potrebujemo in jih za to tudi plačujemo. Z davki ali kako drugače. Nikakršne potrebe ni, da bi jim pod noge polagali rdeče preproge ali jih kako drugače razvajali s srebrnim priborom, zasebnimi letali ali kratko-malo z občutkom, da so nekaj več in nasploh bolj pomembni od vseh nas.
Potovanje z vlakom predsednice švicarskega predsedstva v Sloveniji deluje kot nekaj nenavadnega. V Švici pa je takšno ravnanje politikov in drugih javnih uradnikov povsem običajna praksa. Tudi zato je bila ta njena vožnja v tujini mnogo bolj odmevna novica kot tukaj v Švici, kjer so jo ljudje sprejeli za nekaj čisto običajnega.

NAROČI SE
#Politika #Švica
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke