Analiziral pa je tudi, čému to delovanje služi: namreč reprodukciji obstoječe družbe in njenih gospostvenih razmerij. Zato nas praksa prejšnje vlade, ki je medije hotela podrediti Janševi vladi, ne bi smela presenečati.

Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o RTV Slovenija, ki poskuša omejiti direktne mehanizme, s katerimi si vsakokratna vladajoča garnitura podreja medije, je zato pomemben premik. Odmik od odkrite uporabe medijev za to, da ohranjajo in krepijo položaj vladajočih.

Pomemben dosežek

Ob tem se seveda odpira vprašanje: ali depolitizacija javne RTV pomeni to, da se vladajoči odrekajo tej instituciji? Ali pa morda gre za oceno, da se direktna politična okupacija RTV za instrumentalizacijo javnega medija kot ideološkega aparata države ne zdi več potrebna? Ali kaj tretjega?

A četudi odgovora ne poznamo, je treba pritrditi, da je ideja, da v Državnem zboru zastopane stranke ne bi več kadrovale v organe RTV Slovenija po politični liniji, zelo pomemben dosežek. Ki bo — ko bo izglasovan — bistveno spremenil pozicijo RTV. Pri tej spremembi pozicije gre za objektivno razliko. Ki bo ključna.

Razlika

Za kakšno razliko gre, postane jasno, če si predstavljamo, kako je pozicijo in funkcijo javne RTV videla prejšnja vlada. RTV zanjo ni bila samo del ideološkega aparata države. To bi še šlo. Ne. Prejšnja vlada je RTV — pa tudi STA — hotela spremeniti v podaljšek SDS. Ni šlo za to, da bi RTV v funkciji ideološkega aparata države delovala v polju vladajoče ideologije. Ne. Delovati bi morala v ožjem, bolj ekskluzivnem polju. Namreč v polju ideologije SDS. Oziroma slovenske desnice.

RTV bi po načrtih SDS morala delovati kot ideološki aparat stranke. Javni servis je poskušala spremeniti v partijski servis. Po vzoru najslabših modelov najbolj totalitarnih režimov — ki jih SDS verbalno sicer napada — naj bi RTV služila predvajanju vsebin, skladnih z ideologijo slovenske desnice. S katerimi bi se osebno strinjal njen veliki vodja. In ki bi vključevale ideologijo slovenske katoliške cerkve.

V primerjavi s tem njihovim načrtom je delovanje RTV kot ideološkega aparata države prava svoboda. Ideologija vsakokratnega vladajočega razreda je namreč vedno bolj pluralna in širša od ideologije konkretne politične stranke. Še posebej, če je ta stranka desna. Če je populistična. In totalitarna.

Trpljenje poslancev desnice

Trpljenje poslancev desnice, ki očitno ne bodo mogli preprečiti sprejetja novega zakona o medijih, je zato razumljivo. Je pa nekoliko presenetljivo, da Janši ne uspe omejiti njihovih komentarjev niti takrat, ko ti objektivno škodijo tako slovenski desnici kot SDS in njemu osebno. Če omenim samo dva taka komentarja: prvi govori o pritožbah, da bo po novem z javne RTV odstranjeni še tistih nekaj preostalih »naših«, ki so tam še ostali. Omenjena sta bila Možina in Pirkovič. Drugi pa je ta o vključitvi civilne družbe v upravljanje RTV, češ, vključena bo tista civilna družba, ki je »vaša«.

Če pustimo ob strani dejstvo, da se desnica ne more znebiti delitve na »naše« in »vaše« kot temeljnega mehanizma lastnega delovanja — kar je za Janšo porazno —, je treba opozoriti na slabo prikrito intenco po vključitvi »naše« civilne družbe v upravljanje RTV. Ki je seveda katoliška cerkev. JJ bi moral poskrbeti za nekaj več sofisticiranosti.

Isto velja za komentar o Pirkoviču in Možini. Tudi pri tem komentarju namreč narobe hodi nekaj dejstev. Eno je, da Možina spada med nekaj redkih svetih krav RTVS, ki se jim nikoli nič ne zgodi. In to kljub njegovem javno preverljivem nedoseganju profesionalnih standardov novinarskega dela. Kar dokazuje že leta. Zadnja cvetka v tej seriji je bil intervju z samozvano začetnico lakanovske psihoanalize v Sloveniji.

Prave vrednote

Tudi Pirkovič je že velikokrat dokazal, da ne dosega profesionalnih standardov novinarskega dela na TVS. To mu je uspelo pri vodenju predvolilnih soočenj, uspeva mu na »našem« politično korektnem 2. programu, zadnji presežek pa je dosegel to soboto, ko je svoj protivladni Utrip končal z narodnjaškim glasbenim izsečkom na temo slovenske domovine. V otroški izvedbi. Avtorju — in odgovorni urednici — se je zadeva zdela najbrž ustrezna. Da zastopa prave vrednote. Pravi zorni kot. Pravo ideološko pozicijo. Itd. Res je. In prav zato, ker vse to zastopa, je razlog, zakaj Pirkovič ne bi smel delati na javni RTV.

Dr. Peter Stanković je v svoji analizi slovenske narodno zabavne glasbe pred časom razvil tezo, da bi se ta glasbena zvrst »zaradi svojih značilnosti lahko povezovala s totalitarnimi ideologijami in praksami«. Pirkovič je dokazal, da ima Stanković prav. Da ta povezava ni več samo hipotetična možnost. Ampak dejansko stanje.

Pirkoviča bi zato s TVS moral umakniti JJ osebno. Sebi v dobro. Pa Možino tudi.