V slovenskem političnem šovu — da, da, tudi nekateri slovenski kritični intelektualci so končno ugotovili, da je današnja politika šov, ne pa več klasična politika — je prejšnji teden prišlo do resne spremembe. Ki pa je očitno ni nihče opazil. Vsi se ukvarjajo z vidnim delom političnega šova. Tistega, kar se dogaja v ozadju, pa ne opazi nihče.  
Sprememba se navezuje na medsebojno obračunavanje Knovsa in Sove, ki so ga zadnje tedne polni vsi mediji. Nekateri navijajo za Knovs. Nekateri za Sovo. Kot na nogometni tekmi. Kar je v času politike kot šova tudi pričakovano vedenje državljanov. Kot je po drugi strani samopromocija pričakovano vedenje politikov. Kar lahko gledano v slovenski politiki nenehno. 
Obračunavanje med Knovsom in Sovo so kot podij za lastno samopromocijo izbrali trije politiki: Tonin, Šarec in Pahor.

Pa ne iz Murgel

Na začetku je bil ključni igralec Tonin. Ob vseh morda spornih dejstvih in praksah, ki jih je KNOVS odkril pri delovanju Sove, se človek ni mogel otresti vtisa, da je obračunavanje s Sovo Tonin izbral kot sredstvo za napredovanje lastne politične kariere. Ne samo v tem smislu, da ga je afera postavila v središče odrskih luči. Kar je za napredovanje politične kariere kateregakoli politika praviloma pozitivno dejstvo.
Tonin ni prikrival, da gre pri vsem skupaj v bistvu za napad na Šarca. Ni pa prikrival, da gre za napad, ki je voden iz ozadja. Pa ne iz Murgel. Ampak s strani zmagovalca zadnjih volitev in nesojenega predsednika vlade. Ki se svoji strásti do političnih iger iz ozadja ni nikoli odrekel. Čeprav se morda kdaj zdi, da miruje.

Logika slovenske zdrave pameti

Skratka, Tonin se je odločil potisniti Šarca v kot. To se morda zdi nesmiselno početje v času, ko se taisti Tonin povsem neprikrito ponuja Šarcu, ki je ostal brez Levice, za novega koalicijsko-nekoalicijskega partnerja.
Človek bi po logiki slovenske zdrave pameti, ki je razširjena tudi med mojimi številnimi izobraženimi univerzitetnimi kolegi, mislil, da če hočeš od nekoga nekaj dobiti — recimo od Šarca to, da te vzame v vlado —, moraš biti priden, ponižen, ubogljiv. Delati to, kar močnejši, nadrejeni od teba pričakuje. Skratka, ne smeš biti konflikten.
Tonin pa za razliko od mojih izobraženih kolegov očitno ve, da to ne drži. Časi, ko so bili pridni in ponižni nagrajeni, so minili. Tako je bilo v socializmu. Zdaj pa smo v kapitalizmu. To so časi, ko so nagrajevani težavni. Nepridni. Neponižni. Celo konfliktni.
Zato se je Tonin — namesto da bi se pokoril, migal z repom in prosjačil — pravilno odločil, da napade. Z najmočnejšim orožjem, ki ga ima. Torej s Knovsom. Da močnejšemu in nadrejenemu Šarcu dokaže, da ima na izbiro dvoje: ali ga bo imel za sovražnika ali pa za zaveznika.
In kot vemo že iz pravljic, kralj svojo hčer poroči z najbolj nevarnim in ogrožujočim zmajem. Kar pomeni, da je najbolj nagrajen tisti, ki je najbolj nevaren.
In ker je Tonin človek prakse, ki je bral pravljice, ne pa za lase privlečenih kvaziznanstvenih razprav, ve, da mora postati najbolj nevaren in ogrožujoči zmaj, če hoče dobiti največjo nagrado: postati Šarčeva desna in leva roka — torej tisti, ki bo vlado dejansko vodil iz ozadja.
In to tudi postaja. Afera SOVA/KNOVS to dokazuje. Naj bo jasno: Tonin ve marsikaj, o čemer se navadnim državljanom niti ne sanja. In še dobro, da se jim ne.

Štirje veliki egoti

Tonin je torej napadel. Z vsemi sredstvi. Še toliko bolj samozavestno, ker mu je bilo jasno, da bo najdražji in priljubljeni predsednik Republike na tak napad »državniško« odreagiral. In se dejansko — čeprav navidez nevtralno — postavil na njegovo stran. Da bo tudi Pahor stisnil Šarca in s tem pomagal Toninu. Da Pahor nokavtira Šarca. 
Kar je Pahor tudi storil. Pomagal Toninu. Predlagal je sklic Sveta za nacionalno varnost v razširjeni sestavi. Ki bi se ga moral udeležiti tudi predsednik največje opozicijske stranke. Ki je ključni igralec te igre.
Pahor ni mogel drugega, kot da to naredi. In to iz več razlogov. Najprej zato, ker mora slediti svoji namišljeni državniški vlogi. Drugič pa tudi zaradi tovariških odnosov oz. korektnega sodelovanja s predsednikom največje opozicijske stranke. Ki traja že desetletja. Ki je preživelo že hujše viharje, kakršen je Toninov naskok na vodilno mesto v slovenski vladi.       
Toda zgodilo se je nekaj, česar niti Tonin niti Pahor nista predvidevala. Zgodil se jima je Šarec. Ki je dokazal, da je najboljši igralec v šovu, ki se mu reče slovenska politika. S formulacijo »iz spoštovanja do institucije predsednika republike« je dal vedeti, da spoštuje instuitucijo oz. funkcijo, ne pa samega Pahorja, obenem pa tudi, da Pahorja ne bo ubogal. 
In ga ni. Šarec je Pahorja nokavtiral. S tem se je v političnem ringu dvignil nad njega. In seveda nad Tonina. Ki je Šarca očitno podcenjeval.
Pričakujemo nadaljevanje. Štirje veliki egoti delujejo naprej.