Mislim, da ne bom preveč patetična, če rečem, da se svet sooča z eno najhuših kriz solidarnosti in odgovornosti, kar smo jih v zadnjem stoletju doživeli. In da gre za vojno z najmanjšim, a najmočnejšim sovražnikom doslej — z virusom. Niti ne bom preveč patetična, če napišem, da smo končno spoznali, da se moramo vsi začeti ukvarjati s seboj in s svojo državo. Ukvarjati se s solidarnostjo v lokalnem in nacionalnem okolju. Ukvarjati se s tem, na kar imamo vpliv in od česar je odvisno naše lastno bivanje in bivanje naše okolice.
Pa vendar je globalni medijski spektakel spet odložil vse te lepe misli. 
Ko to pišem, še nimamo končnih rezultatov predsedniških volitev v ZDA. A to niti ni pomembno. ZDA so svetovna velesila in globalen. Zato so skoraj vsake predsedniške volitve v ZDA teater. Spektakel izjemnih razsežnosti.
In ko že mislimo, da nam z usihanjem pomena televizije, radia in tiska ves ta pomp ne bo prišel do živega, jim spet uspe.

1787

Politični sistem v ZDA temelji na načelih predstavniške demokracije, uveljavljen z ustavo iz leta 1787. Predsedniški in politični sistem v ZDA se opirata na ta temeljni zakon. Tudi različne veje oblasti so jasno opredeljene z institucijami, ki jih predstavljajo. Tako deluje demokracija, tako delujejo institucije, ki so steber družbenega delovanja. To se ni spremenilo že od samega začetka, menjavali so se samo obrazi politike — v različnih obdobjih tudi bolj ali manj groteskno. Zato bi pričakovali, da bo sistem po toliko letih in stoletjih od vzpostavite temeljne listine deloval. In to neglede na to, kdo je prvi med enakimi.
Roko na srce, zelo malo je bilo takih, ki so z vrha ameriškega prestola neoporečno zrli v svet in izkazovali osebno dostojanstvo in integriteto. Škandalov v vrhu ameriške administracije nikoli ni manjkalo.

Adrenalinska klima

Politična ureditev in njene institucije, ki bi morale ščititi državljanske svoboščine, delujejo že generacije, pa vendar vsake predsedniške volitve ustvarijo posebno adrenalinsko klimo. To je načeloma razumljivo, saj gre za tekmo za vpliv med Demokrati in Republikanci, pa tudi za odločanje o najpomembnejši politični osebnosti v ZDA in posledični tudi v svetu.
Pa vendar: gre za pozicijo, ki je vplivna predvsem navzven. Navznoter pa je Kongres tisti, ki nadzoruje mnoge zakonodajne in finančne vzvode. Čeprav je predsednikova moč v ZDA dejansko večja kot v mnogih drugih državah, pa je resnična moč drugje — v Kongresu in pri korporacijah. 

Ovalna pisarna

Zato je ves ta predvolilni in volilni cirkus izjemna zgodba, ki se dobro prodaja. Prihodki medijskih korporacij so v času predsedniške kampanje, ki se dejansko vleče več kot leto dni, vrtoglavi. Korporacije, ki prispevajo vrtoglave vsote, potrebujejo medijske hiše, te pa z veseljem organizirajo predsedniške resničnostne šove in producirajo to bleščečo karavano.
Tokrat sta glavna akterja že v letih, ko bi jima človek privoščil, da spodobno uživata zasluženo starost. Razen dolgoletnih življenjskih izkušenj — pri enem bolj gospodarskih, pri drugem pa političnih — bosta težko dala Američanom še kaj več. Življenjska moč jima v resnici peša.

Limanice

A to ni pomembno. Šteje samo spektakel. Presenetljivo je, da še zmeraj pademo na limanice. Da nas še vedno, četudi na drugi strani Atlantika, ta resničnostni šov tako zelo intrigira. 
Na dan oz. na našo noč volitev sem tudi sama bolj malo spala, saj sem raje preklapljala med kanali do zgodnjega jutra. Čeprav je marsikaj za nas veliko bolj pomembno od tega, kdo bo zasedel ovalno pisarno — kjer se je v preteklosti dogajalo že marsikaj —, nas ta šov pritegne.
In neglede na to, kdo bo predsednik in kakšne pripravnice ali svetovalce bo imel, bo morala slovenska država z njim sodelovati. To je bistvo vsake odgovorne zunanje politike.