V tem trenutku še vedno aktualni predsednik Komisije za preprečevanje korupcije Boris Štefanec je »skrajno razočaran«, da ga izbirna komisija ni uvrstila med primerne kandidate za nov mandat na čelu KPK. Verjetno je eden redkih v državi, ki je razočaran. Državljani nismo — to si upam verjeti v imenu množic.
Boris Štefanec je četrti predsednik KPK. Če ste slučajno pozabili: prvi je bil Boštjan Penko, za njim Drago Kos, potem pa Goran Klemenčič. V času Štefanečevih predhodnikov smo vendarle bolj čutili družbeno vlogo KPK in gojili upanje, da njeno delo ima smisel, da korupciji vendarle strižemo peruti, da so lumpi hitreje razkrinkani in da je razkrinkanih tudi vedno več. Četudi sama komisija niti takrat ni imela — kot jih danes nima — možnosti sankcioniranja.
Nihče od predhodnih predsednikov ni bil brezmadežen. Vsakomur bi lahko očitali napake, nenavadne odločitve, celo politično pristranskost. Toda mandat predsednika Štefaneca je bil popoln polom. Komisija je zaradi lastnih, notranjih škandalov in spodrsljajev bliskovito izgubljala svoj ugled. Pogosto je bilo prav patetično gledati predsednika KPK Štefaneca, kako sicer zagreto daje izjave, ki pa jim nihče ne pripisuje kakršnegakoli pomena in ukrepov, kaj šele nujnih sprememb.

Izvirni greh

Izvirni greh Štefanečevega mandata je treba pripisati predlagatelju, torej Predsedniku Republike. Odločitev za predlaganega kandidata — ali nov razpis, tudi več, če je treba, dokler ne izbere res primernega kandidata — je v njegovih rokah.
Da Štefanec ni perla, bi Pahorju moralo zazvoniti že takrat, ko smo izvedeli, da je bil član stranke Pozitivna Slovenija, a je to dejstvo v postopku kandidature preračunljivo zamolčal. Iz stranke je izstopil dan pred uradnim imenovanjem. Predsednik se o njegovem delu v tem mandatu ni izrekel niti enkrat. Temu se je spretno izogibal s pojasnilom, da kot Predsednik Republike ne komentira delovanja samostojnih in neodvisnih institucij pravne države, saj bi to lahko izpadlo kot vmešavanje v njihovo delo ali odločitve.
A neglede na to bi Štefanec kljub slabemu začetku iz svojega mandata lahko naredil veliko večjo zgodbo. Imel je priložnost, ki je ni znal izkoristiti. Svojo vlogo je nerealno poveličeval, častil je samega sebe. Ni bil sposoben realno presojati resnosti razmer znotraj KPK in nikoli ni prisluhnil utripu javnosti, ki se je na njegove spodrsljaje hitro odzivala.
Tako za prvo kot tudi za zadnjo afero v Štefanečevem mandatu sta bili usodni ženski. Na začetku mandata si je prišel navzkriž z Almo Sedlar, ko je ta prevzela mesto Štefanečeve namestnice, na koncu pa je diskriminiral najbolje ocenjeno kandidatko za delovno mesto, ki je bila med postopkom izbire noseča. Naključje ali posledica njegovega moškega samopoveličevanja in samočaščenja?

Težja in lažja naloga

KPK nima zakonskih pooblastil, da bi ukrepala proti kršiteljem. V tem kontekstu se je treba vprašati, ali tak organ sploh potrebujemo. KPK za svoje delovanje porabi okoli milijon in pol evrov letno. Ta denar bi lahko bolje naložili, če bi ga porabili za nova delovna mesta preiskovalcev korupcije izven KPK, ki jih primanjkuje, ali pa vsaj za malo višje plače obstoječih, ki bi jih s tem motivirali za večjo učinkovitost.
Bilanca KPK je ne samo zaradi zadnjih šestih let Štefanečevega mandata globoko v minusu. V breznu. Nekoč je še veljala za institucijo, ki je vzbujala strahospoštovanje in s katero zaradi lastnega ugleda, kariere in morebitnih postopkov pred pravosodnimi organi ni bilo dobro imeti opravka. Danes pa je ljudem v posmeh. Ugled KPK je uničen in razvodenel, institucija je neučinkovita, žalostna karikatura brezzobega tigra. 
Štefanečevega naslednika čaka težka naloga — Predsednika Republike pa lažja. Zdaj je vsaj kristalno jasno, kakšnega predsednika KPK ne potrebujemo.