Rubrike
#branje #nove knjige #odlomek
Stari Šiškar Lado Kralj: "Iz Zgornje ali iz Spodnje?" [odlomek iz knjige]
Logo 28.08.2022 / 06.05

"Potujemo iz MB v LJ. Vsak zase. Z mamo in očetom spet pridem skupaj v skladišču na Viču. Naselimo se v Šiški. Na Jami 8."

Kljub težki tematiki je Kralj v svojem slogu gibek, sproščen, včasih celo ironičen.
Ne bom se več drsal na bajerju
je drugi roman pisatelja, kritika, dramaturga, urednika in literarnega zgodovinarja
Lada Kralja
Tako kot v svojem prvem romanu
(2014) se tudi tokrat ozira v polpreteklo zgodovino prestolnice, pri čemer zgodovinska dejstva, osebe, dogodke in prizorišča niza okrog fiktivnih literarnih oseb.

Ne bom se več drsal na bajerju se dogaja v času od italijanske okupacije do petdesetih let v Ljubljani, natančneje v Šiški, kjer stoji znameniti grad Jama, v katerem je samostan šolskih sester. Te vodijo dekliško internatsko šolo, ki jo obiskuje tudi Eva Verdonik. Vanjo se zaljubi najstnik Ivan Knez, ki deluje kot kurir za vosovce.

Kljub težki tematiki je Lado Kralj v svojem slogu gibek, sproščen, včasih celo ironičen.

Lado Kralj (1938) se je kot avtor podpisal pod znanstvena dela Ekspresionizem in Teorija drame, kot urednik pa pod Zbrano delo Slavka Gruma (1976) in Zgodbe iz tridesetih let (2010) Milene Mohorič. Po diplomi je študiral na New York University in bil dramaturg v avantgardnem gledališču The Performing Garage. Bil je soustanovitelj gledališč Glej in Pekarna. Društvo gledaliških kritikov in teatrologov mu je leta 2020 podelilo nagrado za življenjsko delo.

Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju

Šiškarji smo včasih zelo občutljivi in nepopustljivi pri vprašanju, od kod je kdo. Iz Zgornje ali Spodnje Šiške. To mi je povedal Jože Knafljič, ilegalno ime Kunde. Ia ne le enkrat. Tudi kmet Koritnik je potrdil, da ima Kunde prav. Zgoraj se končuje Gorenjska, spodaj se začenja Ljubljana.

V Zgornji Šiški je bilo prebivalstvo pretežno kmečko, včasih so služili dober denar s pridelovanjem lanu. In ko je lan cvetel, si pogledal proti severu in vsa pokrajina je bila zasičeno zelena. Šele ko si prišel bliže k njivi, si med zeleno goščavo, visoko približno kot žito, opazil majčkene sinjkaste in belkaste cvetove, ki so tu in tam kukali ven.

Kdor ni Šiškar, bo mislil v svoji ne preveč pametni glavi, da je zrelo laneno polje bele barve. Ne, zelene barve je, zelene, in rastline moraš iz zemlje izpulit, ne smeš jih kosit ali žet ali rezat. Potem jih je treba namakat v tekoči vodi in potem ožemat in šele ob koncu tega postopka boš lahko iz sadike izvlekel tanka, dolga in čvrsta vlakna, in ta so bela, bleščeče bela.

Pozneje je ameriški bombaž spodrinil starodavno laneno platno in Šiškarji so prešli na pridelavo krompirja in zelja. Zelo uspešno je bilo tudi furmanstvo. Gostilna Pri kamniti mizi, kjer se je rodil Valentin Vodnik, je bila postojanka v furmanski mreži in Vodnik zelo prepričljivo piše, mi je povedala moja učena punca Eva Verdonik, da čar te dejavnosti ni bil samo v prevažanju blaga, temveč tudi v veselem prekupčevanju. Vodniku je njegov ded sam pravil, kako sta on inu njega oče Miha hodila na Hravaško, kupčovala z prešičmi, vinom inu platnam, zraven dober kup v oštariah živela. Pozneje, na začetku 20. stoletja, so začeli v Zgornji Šiški uvajat novosti, ki so presegale nivo kmetstva, npr. servisne delavnice ljubljanskega tramvaja ali pa Krisperjevo tovarno čevljev. Te so postale važen vir zaslužka. In potem ko so naši premagali okupatorje, so zgradili Titove zavode Litostroj, torej tovarno vodnih turbin, simbol socialističnega gospodarstva. Ampak tega moj prijatelj kmet Koritnik ni več doživel, zmage nad okupatorjem. Italijani so ga ubili že nekaj prej, zvezali so mu roke in ga ustrelili kot talca, češ da je pomagal komunističnim banditom.

Jama

Središče Zgornje Šiške je soseska, sredi katere stoji grad Jama. Nanj smo okoličani zelo ponosni. Pred 2. svetovno vojno so se v gradu naselile nune. Ustanovile so samostan ter dekliško gospodinjsko šolo ranga gimnazije. Ko se je vojna končala, je ljudska oblast v boju proti fevdalni in klerikalni miselnosti šolo ukinila, samostan razgnala in ukazala, da se grad podre. Dobesedno izbrisala ga je, najprej z dekretom in potem s krampi in bagri, za njim ni ostalo prav nič. No, če bi kdo kopal dovolj globoko v tla, bi mogoče še kaj našel, recimo stekleno črepinjo škrlatne barve, čisto majčkeno. Ta bi lahko ostala od vitražnega okna v grajski kapeli. Ali pa odlomljen košček plemenitega starega lesa, nenavadne oblike, kot kakšen krempelj, verjetno del stolove noge, na gradu so stoli imeli noge v obliki levjih šap.

Spodnja Šiška ima kar dve središči. Eno je pri podružnični Stari cerkvi, natančneje pri cerkvi sv. Jerneja, drugo na začetku Medvedove ceste, pri šišenskem kolodvoru. V Spodnji Šiški so obsežne kleti in tam so v starih časih pridelovali kis, v novejših pa prešli na vino. Vendar je treba vedet, da nimajo niti enega vinograda, pač pa kupujejo cenena dolenjska in makedonska vina in jih mešajo ter dodajajo vodo pa tudi barvila, da so sorte videt različne. Kjer se proizvaja veliko vina, se ga tudi veliko popije in gostiln je toliko, da človek ne more verjet. Ob koncu tedna prihajajo cele črede veselih in žejnih mladih mož, saj so šišenske gostilne na glasu, da so najcenejše na Spodnjem Kranjskem. V drugi polovici 19. stoletja hitro in mogočno zraste še ena alkoholna dejavnost, Koslerjeva pivovarna Union, kjer mnogi Šiškarji najdejo zaslužek. Približno v istem času je tudi zgrajena gorenjska železnica z upravo in delavnicami v Spodnji Šiški.

Skratka, prebivalci Spodnje Šiške so delavci v vinskih kleteh, v pivovarni ali na železnici. Do kmetavzarjev iz Zgornje Šiške imajo pokroviteljski, včasih pa tudi nekoliko nestrpen odnos.

Krisper

Med Vodnikovo in Celovško cesto se razprostira obsežen Krisperjev travnik, prelep kos pokrajine, posebej spomladi, ko cveti v vseh možnih veselih barvah. Pa ni v celoti Krisperjev, manjši del pripada Stari cerkvi. Meja med obema lastninama je močno poudarjena tako z ene kot tudi z druge strani, skratka, tukaj sta dve živi meji, druga ob drugi, vmes se stiska steza. Po njej najbolj naravnost prideš z Vodnikove na Celovško, blizu hiše, ki ima na strehi stolp v obliki prisekane piramide, in ni ti treba hodit daleč naokoli, ampak pazit moraš, kam stopaš! Steza se imenuje šajsgasa, in to ne brez razloga. To je katastrska meja med Zgornjo in Spodnjo Šiško, vsakdo jo lahko vidi, nadaljuje se potem na eni strani na zahod, v Šišenski hrib, in na drugi na vzhod, proti Bežigradu. Po vojni seveda ne vidiš nobene steze več, vse so zazidali.

Obe Šiški, Zgornja in Spodnja, imata mnogo njiv in travnikov in ti se sčasoma spreminjajo v stanovanjske soseske. Tako nastajajo hišice, od katerih vsaka stoji sredi lastnega, pravzaprav kar obsežnega vrta ali sadovnjaka, ali pa se, tako rekoč istočasno, pojavljajo tudi skupine večjih najemniških hiš, dvo- ali tronadstropnih, s po štirimi stanovanji v vsakem nadstropju. Lastna hišica sredi vrta, to so sanje državnih uradnikov. Ta cilj so si postavili in če bog da, ga bodo dosegli, ko se bodo privlekli do penzije. Varčevat, varčevat, zaradi te svetle podobe so pripravljeni ponižno prenašat muhe ošabnih in neusmiljenih predstojnikov.

Manj je ugledno, če stanuješ v najemniški hiši, tam se gnetejo nižji uslužbenci z železnice ali tramvajkomande, pa tudi recimo begunci, ki na začetku 2. svetovne vojne, po zasedbi Maribora, zbežijo pred Nemci. Machen sie mir dieses Land wieder deutsch, zahteva Adolf Hitler, ki Maribor tudi osebno obišče. Napravite mi to deželo spet nemško. Skuša polovit čim več izobražencev, a nekateri, med njimi tudi moj oče Franc Knez, profesor slovenščine v Mariboru, se hitro umaknejo v Ljubljano, ki jo je zasedla italijanska vojska. Ta ni imela seznamov štajerskih in gorenjskih izobražencev, zato jih je težje preganjala. Dobro se je spominjam, te selitve iz Maribora v Ljubljano, zaradi konspirativnih razlogov potujemo vsak zase, jaz skrčen ležim v prtljažniku nekega osebnega avta, pokrit s torbami. Z mamo in očetom spet pridem skupaj v nekem skladišču na Viču, pozneje se naselimo v Šiški, Na Jami 8.

Iz Provincie di Lubiana v Dachau

Italijani so namesto Slovenije vzpostavili nekaj, je oče pripovedoval mami, kar imenujejo La Provincia di Lubiana, in ta v glavnem obsega Dolenjsko in Notranjsko, na severu pa meja z nemškim rajhom poteka po Savi in Sori. Kar zadeva Gorenjsko in Štajersko, so ju pouzmali Nemci, Prekmurje pa Madžari. To širokogrudno rezanje torte ni zadelo Primorske, saj jo je Italija dobila v dar že dve desetletji prej, z Rapalsko pogodbo, kot nagrado za diplomatsko prefriganost in izdajstvo.

Pač pa je zdaj, v 2. svetovni vojni, italijanska vojska imela težave z obvladovanjem na novo pridobljenega ozemlja in njihovi generali so izdelali doktrino, ugotovili, kje je problem: gverilsko poveljstvo se skriva pri zaupnikih v glavnem mestu Ljubljani, od tam pa pošilja zapovedi na teren, kjer jih izvršujejo njihove tolpe.

Zato Italijani sklenejo onemogočit to banditsko strategijo s posebnim izumom: izolirajo mesto Ljubljana, ga ločijo od zaledja, v ta namen izdelajo ograjo iz bodeče žice, speljana je okrog in okrog in okrepljena z bunkerji, mitralješkimi gnezdi in minskimi polji, skratka, mesto spremenijo v koncentracijsko taborišče.

V nadaljevanju teh dogodkov Italijani izgubijo vojno, kapitulirajo in se umaknejo v Italijo, Ljubljano pa zasedejo Nemci. Ti zelo kmalu najdejo mojega očeta, ga aretirajo in odpeljejo v Dachau.

Mednaslovi so dodani v uredništvu.

NAROČI SE
#branje #nove knjige #odlomek
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke