Kulumne
#ZDA #Iran #fatva
Starci s turbani in dolgimi sivimi bradami nekoč in danes
Logo 12.01.2020 / 18.22

Kadar je predsednik ZDA »normalen«, njihovemu intervencionizmu ploskamo. Kadar je »abnormalen«, pa to velja za hegemonijo.

»Rushdie je vsaj devet let živel na skrivni lokaciji in zastražen. Fatva sicer še danes ni uradno preklicana.«

Starci s turbani in dolgimi sivimi bradami se mi nikoli niso zdeli simpatične figure. In če rečem nikoli, to pomeni že vsaj od 11. februarja 1979, ko je ajatola Homeini v islamski revoluciji prevzel oblast v Iranu in usmeril državo na pot refundamentalizacije.
Dovolite, da vam malo osvežim spomin.
Takšne množice, kot se je prejšnji teden zbrala po ameriški likvidaciji generala Kasima Sulejmanija, poveljnika elitne iranske revolucionarne garde, na teheranskih ulicah morda ni bilo že od takrat, ko je ob vrnitvi iz eksila po nekaterih ocenah kar pet milijonov Irancev prišlo navdušeno pozdravit ajatolo Homeinija. Vsakemu normalnemu človeku je takrat moralo biti jasno, da se to ne bo dobro končalo. Celo v tedanji državi, namreč naši.
Jugoslovansko zunanjepolitično stališče je bilo, da je šah Reza Pahlavi bad guy. Da je marioneta imperialističnih sil, ki živi v krivičnem, nezasluženem razkošju z lepo ženo Farah, in da je zato priporočljivo — vsaj načeloma, če že ne aktivno — simpatizirati s takrat 77-letnim revolucionarno nastrojenim, fundamentalističnim verskim voditeljem Homeinijem. Ker so revolucije domnevno super. Nekaj naprednega.

Fatva

Homeini je sicer prevzel oblast s tiho, prikrito podporo Carterjeve administracije. Ta je špekulirala, da je priljubljeni verski voditelj, ki ga podpirajo tako ortodoksni šiiti kot liberalna iranska javnost, manjše zlo od osovraženega, čeprav do Zahoda kooperativnega šaha.
Toda ko je moral šah v izgnanstvo in ko so mu ZDA po nekaj mesecih dovolile vstop v državo iz zdravstvenih razlogov (na zdravljenje raka), je bil povračilni ukrep nove iranske oblasti zajetje talcev na ameriški ambasadi. Ker so zahtevali njegovo izročitev, da bi mu sodili (in ga obsodili — in usmrtili), Američani pa jih niso poslušali. Iranian hostage crisis — ki so jo v Iranu uradno imenovali »revolucionarna zasedba« — je trajala več kot leto dni in se je končala na dan prve Reaganove inavguracije.

Rushdie

Se še spomnite fatve proti Salmanu Rushdieju leta 1989 zarad Satanskih stihov? No, tudi to razglasil jo je ajatola Homeini. No, nekaj mesecev pozneje je itak umrl.
Rushdie je vsaj devet let živel na skrivni lokaciji in zastražen. Islamski skrajneži so v tem času podtaknili več bomb v londonske knjigarne. Leta 1998 je iranska vlada sicer izjavila, da ne bo več podpirala Rushdiejeve usmrtitve, a še 15 let po izidu Stanskih stihov (2003) je Iranska revolucionarna garda razpisovala nagrado na njegovo glavo v višini skoraj treh milijonov dolarjev. (Ne, pred kratkim ubiti Sulejmani takrat še ni bil poveljnik enote za »posebne operacije« v tujini Kuds.) Fatva sicer še danes ni uradno preklicana. Nagrada je bila nazadnje pred tremi leti zvišana za 600.000$ z sredstvi, ki so jih prostovoljno zbrali iranski mediji.

Normalni in abnormalni

Ob likvidaciji Kasima Sulejmanija so se pojavile špekulacije, da so svetovalci iz obrambnega ministrstva predsedniku Trumpu ponudili več opcij, kako ukrepati proti Iranu, in da so to malo verjetno, za njihove pojme nesprejemljivo možnost atentata dodali na seznam samo zaradi večje verjetnosti, da se bo odločil za katero od drugih, manj agresivnih.
To je resda morda lari-fari, vendar je nazorna ilustracija dejstva, kako zelo se je protiameriški resentiment razmahnil med Trumpovim mandatom. Ampak tako pač danes funkcionira svet. Če je v Ameriki na oblasti »normalen« predsednik, kot recimo Kennedy, Carter, Clinton ali Obama, se normalnim ljudem po vsem svetu zdi ameriški intervencionizem nekaj normalnega, če že ne sprejemljivega ali celo zaželenega. Če je na oblasti »abnormalen« predsednik, kot recimo Nixon, Reagan, oba Busha ali Trump, pa se jim zdi nekaj najbolj normalnega simpatizirati z zločinskimi ali vsaj z diktatorskimi režimi. To ni ravno konsistentno in načelno. In tega na žalost niti malo ne more spremeniti dejstvo, da je Trump — če kdo od naštetih — najbrž res abnormalen predsednik. 

Kamor kliče dolžnost

Zdi se, da je Sulejmanijeva smrt povzročila še več zmede in delitev v Sloveniji kot pa drugod po svetu, razen morda v Ameriki. To je logično, ker pri nas pač vse veliko bolj odmeva in načenja domnevno politično stabilnost.
Že NATO ni Amerika, EU pa še tem manj. Glede na Trumpovo nepredvidljivost — in nesposobnost predvidevanja — je evropska zadržanost razumljiva. V Sloveniji pa je atentat na Sulejmanija povod za strankarske razprtije, ki jih razpihuje desnica v kontekstu svojega obračunavanja s političnimi nasprotniki in s slovensko družbo nasploh. 
Farsa pa je tudi napovedana in odpovedana ter preložena in nazadnje nepričakovano izvedena evakuacija pripadnikov Slovenske vojske, stacioniranih v raketiranem Erbilu. Zakaj zdaj rep med noge pa domov?
Da ne bo pomote: seveda jim privoščim, da so na varnem — ampak naj vas samo spomnim, da sta vas leta 2003 dve tretjini na referendumu glasovali za slovensko članstvo v vojaški organizaciji. Vi ste jih poslali tja. Jaz ne. Jaz sem bil med tisto tretjino, ki je bila proti. Ampak če se je večina odločila za NATO, potem naj bodo neglede na razmere tam, kamor jih kliče dolžnost.

NAROČI SE
#ZDA #Iran #fatva
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke