Meni se pa Stresova izjava oz. izjava Slovenske škofovske konference sama po sebi ne zdi nič zelo nesprejemljivega. Lahko bi bili ostali tiho, ampak tudi če niso. Ne vidim razloga, zakaj cerkveni dostojanstveniki ne bi smeli javno izraziti stališča do pomembne družbene zadeve.
Če vsi to delajo, zakaj ne bi tudi SŠK? Če se nihče nikoli ne ugrizne v jezik, preden zine, zakaj bi se pa moral ugrizniti upokojeni nadškof metropolit?
Javno izražanje stališč je del slovenske državljanske kulture. No, naj povem še bolj natančno in direktno: javno izražanje stališč je postalo del slovenske državljanske in oblastniške kulture. Imeti mnenje dandanes pomeni imeti vpliv in biti avtoriteta. Neglede na družbeni status dotičnega stališčarja. Brez tega ne znamo, ne moremo in nočemo. Nekdo nas je prepričal, da bi bili brez javnega izražanja stališč slabi državljani in zaupanja nevredne institucije.
Brez te izjave SŠK ne bi naredila vtisa, da ji za družbenopolitično dogajanje ni mar. Tudi modro molčati je lahko zgled. Se ne zmeniti za vsako figo. Držati se na distanci do peskovnika ne pomeni biti brezbrižen, temveč ohranjati dostojanstvo in razpolagati z učinkovitostjo avtoritete, kadar je res treba poseči v ring.
Molk kot zgled
In če še vedno nisem bil dovolj jasen: SŠK bi se lahko načeloma vzdržala komentiranja družbenopolitičnega dogajanja. Še posebej marginalnega, kot so politično folklorne domneve, da opozicija sesuva protikoronske ukrepe vlade ali da je za širjenje pandemije celo kriva.
Brez te izjave SŠK nikakor ne bi naredila vtisa, da ji za družbenopolitično dogajanje ni mar. Tudi modro molčati je lahko zgled. Se ne zmeniti za vsako figo. Držati se na distanci do blatnega peskovnika ne pomeni biti brezbrižen, temveč ohranjati dostojanstvo in razpolagati z učinkovitostjo moralne avtoritete, kadar je slučajno res treba poseči v ring. Distanca je prepoznavanje razlike, kdaj molčati in kdaj se oglasiti. Kako te bo sploh kdo resno jemal, če nikoli nočeš zamuditi priložnosti, da pokažeš diskrepanco med svojo moralno pompoznostjo in minornostjo problema?
Kaj pričakujemo od klerikov?
Od klerikov bi pa ja lahko pričakovali, da bodo to vedeli. Ker kaj pa Cerkev briga, kaj dela opozicija (med pandemijo) — v tem primeru levica —, če je ta ravno ne napada brez razloga.
Mislim, da je ta kultura dolžnostnega javnega izražanja stališč zgrešena. Mislim celo, da so posledice te histerije vidne vsem, vendar jih nihče noče opaziti. Državljani ne razumejo, da so njihova redundantna stališča o vsakem drekcu-pekcu bolj zaskrbljujoč problem kot sami problemi, ki ta stališča generirajo.
Kako tega ne dojamete?
Sam te kolektivne mnenjske obsesije ne odobravam. Mislim, da je ta državljanska kultura dolžnostnega javnega izražanja stališč — od medijev do strank in od Cerkve do ozaveščenih privatnikov — popolnoma zgrešena. Še več! Mislim celo, da so posledice te histerije vidne vsem, vendar jih nihče ne opazi oz. noče opaziti. Ker vrli državljani ne razumejo, da so njihova redundantna stališča o vsakem drekcu-pekcu bolj zaskrbljujoč problem kot pa sami problemi, ki ta stališča generirajo.
Pomislite vendar: stališče generira stališče, ki generira stališče, ki generira stališče. In menda si ja ne delate utvar, da gre za demokratično, nikar že kulturno, kultivirano izmenjavo mnenj, za soočanje mnenj — pa naj na koncu zmaga pametnejši ali vsaj prepričljivejši ali magari najglasnejši.
Ne. Sploh ne gre za to. Gre za dokazovanje brez dokazov, kdo ima bolj prav, in še bolj od tega za zaostrovanje in zastrupljanje duha družbe. Ker je vsako naslednje generirano stališče v tej spirali še malo ostrejše od prejšnjega, ki ga je generiralo. In tako dalje. Kako tega ne dojamete?