Kar zadeva to drugo, so se vsi, ki so od EU pričakovali socialnost, objektivnost, nepristranskost in kar je še podobnih stvari, ušteli. EU se je znova pokazala kot politična tvorba, ki skrbi samo za interese zahodnega kapitala, za vse druge pa tako in toliko, kakor in kolikor ustreza temu kapitalu. Zato tudi zelena luč Ukrajini za vstop v EU.

Po drugi strani pa nobenega napredka pri vstopu v EU za Makedonijo, Bosno in Hercegovino, Srbijo, Albanijo. Nauk je jasen: države, ki so se podredile zahtevam EU in izvedle vrsto »reform« — ki brez izjeme vodijo v samokolonizacijo, s katere izvedbo EU pogojuje vstop novih držav —, so izvisele. Hkrati pa je čakalno vrsto brez izpolnjevanja pogojev preskočila Ukrajina.

Zveza neenakopravnih držav

Kako porazno je ta gesta delovala na kredibilnost EU, ni treba posebej poudarjati. Je pa vredno omembe, da je EU v svet poslala jasno sporočilo. In to je, da EU ni, ni bila in nikoli ne bo zveza enakopravnih držav.

Neenakopravnost ne velja samo za članice, ampak tudi za države, ki šele želijo vstopiti v EU. Če ima EU določeno državo rada, tej ni treba izpolnjevati pogojev, ki jih druge države morajo izpolniti za vstop. Status ljubljenke ni odvisen od tega, kako država izpolnjuje pogoje. Ampak od tega, kakšne koristi ima EU od te države. Če ima od določene države več koristi, so pogoji za vstop povsem drugačni — ali pa jih sploh ni —, kot če od določene države nima koristi.

Za EU je širjenje Nata na Vzhod strateškega pomena. Zato je Ukrajina ljubljenka Zahoda. Države nekdanje Jugoslavije pa nimajo ničesar, kar bi zanimalo EU. Če bi Rusija napadla katero od spregledanih balkanskih držav, pa bi EU takoj pokazala interes za njen vstop v EU.Kaj to pomeni za mednarodno politiko, je jasno. Kaj to pomeni za politiko v državah nekdanje Jugoslavije, pa tudi.

»Evropa laže«

V EU je šlo vse po pričakovanjih, na proslavi dneva državnosti pa ne. Po dveh letih, ko je na proslavah dominirala narodnozabavna glasba in ko so na odrih stali tako rekoč sami desničarji — proslave same pa je krasil fotografski kič »najlepših« kotičkov naše dežele —, smo tokrat dobili urbano predstavo. Na kateri so nastopali umetniki. Sicer ne tako vrhunski, kot je komentiral Bergant. Interpretirali so Kosovela. Kosovel namesto narodnjakov, to je že sprememba na bolje. Avtorji proslave so se sicer izognili meni najljubšim Kosovelovim verzom o tem, da milijoni umirajo, Evropa pa laže. A je bilo kljub temu dobro. Celo zelo dobro. Če se spomnimo teksta o tem, da država ni nikogaršnja last. In drugega.

UKZ: Nobene škode

Proslava pa je zbledela ob kritikah, ki so letele na Klakočarjevo, ki se je vedla neprotokolarno, ko je mahala publiki. Njeno vedênje — tako kritiki — je bilo šov, ne pa opravljanje državne funkcije. S tem bi se lahko celo strinjali, resnici na ljubo. Predsednica državnega zbora se je vedla tako, ki je običajno na rdečih preprogah v Cannesu, Berlinu ali na podelitvi oskarjev. Lahko pa bi se strinjali tudi z ugotovitvami, da Klakočarjeva ni povzročila nobene škode. Proslava je nemoteno tekla do konca. Kar je res.

Problem je drugje. Namreč v »kooperativni« opoziciji. Ki dela s polno paro. Posebej tisti del, ki sodi pod okrilje SDS. Rezultat tega delovanja bo resen udarec vladi. Ta bo toliko močnejši, kolikor več nepotrebnih napak bo vlada naredila. Protiudarec »kooperativne« opozicije bo, da bo vsaka še tako nepomembna napaka povečana in povezana z vrsto pravnih aktov in zakonov tako, da bo jasno, da mora vlada odstopiti. In to takoj. In da mora odstopiti predsednica državnega zbora. Takoj. Vse, še tako majhne napake vlade in koalicije bodo multiplicirane do razsežnosti, ki bodo predstavljale nedopustne kršitve vladavine demokracije in prava. Zato bo odstop vlade ali vsaj njenih delov edina logična in moralna poteza.

Niti enega mandata, kaj šele dva …

Če bi bila na Golobovem mestu, bi imela to v mislih. Stalno. Zaradi varnosti projekta levosredinske vlade bi se moral z vsemi člani vlade in z vso koalicijo dogovoriti za samoomejevanje. V smislu, naj se vsak od njih odreče vedênju, ki bi ga sam kritiziral, če bi isto delala opozicija.

Slovenski volivci težko prenašajo dvojna merila. Ena za naše. In ena za druge. In težko prenašajo znake zlorabe oblasti. Med katere sodi tudi kršenje pravil s strani vlade. Spomnimo se primera nenošenja mask med politiki v času korone. To so reči, ki jih slovenski volivci ne prenašajo. Jih ne pozabijo. In jih kaznujejo, ko pride čas.

To pomeni: vladajoči morajo imeti do svojih ljudi enaka ali — še bolje — še veliko strožja pravila in merila od tistih, ki jih uporabljajo za člane opozicije. Samo to lahko med volivci ohrani podporo sedanji vladi. Sicer ne bo zdržala niti enega mandata. Kaj šele dva.