Domoljubje brez zastave je kot juha brez soli. Redkokatera stvar ljudem tako hitro porine cmok v grlo kot pogled na morje s prapori mahajočih patriotov. Drugim spet gredo takšni prizori na jetra, saj jih povezujejo z nacionalizmom.
Zadeva ni enostavna.
Res je, da imajo nacionalisti radi zastave, ampak tudi najbolj zagrizenim jih je težko spraviti na kup toliko, kot jih razobesijo Danci za povprečen otroški rojstni dan. Na hišo, okna, pločnik, torto, zid, luster in sosedove gate. Danci so na svojo zastavo zelo ponosni. Baje jim jo je poslal bog, ko so pred približno tisoč leti premikastili enega od baltskih narodov, ki je še manjši od njih.
Bog je v tistih časih zastave verjetno kupoval pri grosistu, saj je zelo podobne razdelil tudi drugim Skandinavcem.
Slovenci zastave nismo dobili od boga, ampak na natečaju. A to ne pomeni, da tudi nas ne zmore zapeljati v domoljubni afekt. Spomnimo se gospe, ki je v Ilirski Bistrici z državno fano pretepala asfalt.
Zelo strasten zastavonoša je tudi naš predsednik. Ko gre za velikost droga za zastavo, na nobenem stadionu in športni dvorani ne boste našli junaka, ki bi imel daljšega od šefa slovenske države. Do neke mere mu lahko konkurira le hrvaška predsednica, čeprav ta igra na druge atribute in državne simbole raje razkazuje s tesno oprijetimi majicami z grbom državne reprezentance.

Poglej jih, populiste …

Mnogim je to všeč, drugim pa ne — češ, poglej jih, populiste. Sam sem pri takšnih sodbah bolj zadržan. Ne trdim, da predsednik Pahor ni populist. Pravim samo, da ni populist samo zato, ker maha z zastavo in navija za vsak šport, ki je popularen med njegovimi volivci. Lajkfehtanje in obsedenost z všečnostjo morda kršita pravila dobrega okusa, ne pa nujno tudi demokratičnih načel.
So pa stadioni in športne dvorane prostor, kjer se popularist nevarno približa populistu. Sporočilo navijaškega, z zastavo vihrajočega, v državni dres odetega politika je, da je samo eden od nas. In med »jaz sem iz naroda« do »jaz sem narod« je samo majhen, a za demokracijo morda usoden korak.
Mahanje z zastavo je v kontekstu populizma pomembno tudi zato, ker se populizem postavlja v vlogo edinega branilca tradicionalnih vrednot. Ljudje, ki jih skrbi za demokracijo, se s tem ne ukvarjajo dovolj. V očeh mnogih evropskih volivcev je politika danes razdeljena v dve skupini: v prvi so tisti, ki zagovarjajo odprto, progresivno družbo, človekove pravice, geje, lezbijke, enakost med spoloma, migrante in podobne reči — v drugi pa imamo politiko, ki trdi, da je na strani varnosti, družine, nacionalne kulture, identitete in domoljubja.
Ko so karte tako razdeljene, je igra že končana, zmagovalec pa znan vnaprej.

Slabe ideje

Ujeta v paniko in nemoč je demokratična politika v odgovoru na populistični izziv doslej imela bolj ali manj samo dve ideji. Eno slabšo od druge. Del te politike s samomorilskim pogumom sprejema in zagovarja zgornjo delitev. Mi smo progresisti, ki se borijo za človekove pravice, pravijo. Vi drugi pa ste nedemokratični, zarukani kmetavzarji. To je lepo darilo populizmu in slaba usluga resnični zaščiti človekovih pravic. Ta zaščita ne more biti učinkovita, če ljudje teh pravic ne razumejo in sprejemajo kot nekaj, kar ščiti tudi njih in tisto, kar je pomembno tudi njim.
Drugi iz tega tabora pa se v obupu nad volilnimi uspehi populistov zatekajo k njihovemu posnemanju in z njimi tekmujejo v podpihovanju sovraštva in strahu. To je še lepše darilo ekstremistom, saj njihovo politiko legitimira. Volivci se bodo na koncu raje odločili za trdi original kot pa za mehko različico političnega oportunizma. Ta v populistični predigri draži najbolj pritlehna čustva, a si nikoli ne upa do konca.
Obstaja pa tudi tretja pot. Tista, ki zmore zrelost in odločnost, da se populistom postavi po robu in jim odvzame ekskluzivno pravico do interpretiranja tradicionalnih vrednot. Te mnogim volivcem v evropskih državah ne samo veliko pomenijo, ampak so tudi eden od glavnih kriterijev pri izbiri, za koga bodo glasovali.

Lepo in prav

Ljudje so privrženi družini in prav je tako. A zakaj bi morala ljubezen do družine temeljiti na predsodkih in diskriminaciji homoseksualcev? Zakaj ljubezen in spoštovanje družine ne bi temeljila na pravici do družinskega življenja vseh ljudi, ki se imajo radi, in na pravici vseh otrok do družine, neglede na spolno usmerjenost njihovih staršev?
Ljudje si želijo varnosti in do tega imajo vso pravico. A zakaj bi se strinjali, da je varnost mogoče zagotoviti samo z bodečimi žicami, tehničnimi ovirami in zidovi? Zakaj ljudem, ki imajo vso pravico do varnosti, tega ne zagotovimo z učinkovito, racionalno, humano in odločno varnostno politiko, ki ne bo temeljila na političnem podpihovanju in izkoriščanju predsodkov in strahu?
Ljudje so privrženi svoji kulturi in identiteti in to je lepo. A zakaj ne bi namesto populističnega sprevračanja pojma kulture kot orožja za delitev na naše in druge ljudem ponudili razumevanja kulture, dediščine in identitete, ki nam pomaga, da se med seboj spoznavamo in spoštujemo? Ki nam omogoča, da smo ponosni na to, kdo smo kot posamezniki, pripadniki svojega naroda in pripadniki širših skupnosti, katerih del smo? Zakaj jim ne bi ponudili kulture, ki nam pomaga razumeti drug drugega, ne na škodo naše identitete, ampak v njeno korist?

In zakaj ne domoljubje

In na koncu, zakaj ne bi spoštovali domoljubja? Ljudje imajo radi svojo domovino. Radi imajo radi svojo domovino. To je zelo lepo in zelo prav. A če želimo spoštovati domoljubje, potem moramo premagati nacionalizem. Ljubezni do svoje domovine ne moremo in ne smemo graditi na sovraštvu do drugih. Domoljubje zahteva več od mahanja z zastavo. Ljubezen do domovine je treba tudi vrednostno opredeliti in razmišljati o tem, kaj nas v naši domovini navdaja s ponosom, zakaj je lepo biti Slovenec. Brez tega je domoljubje devalvirana, generična nalepka, brez vsebine in pomena. Prazna lupina, v katero se prej ali slej naseli nacionalistično sovraštvo.