Na izrecno avtorjevo željo — in z nostalgičnim pristankom urednika — ponatiskujemo tekst, napisan in objavljen pred dvajsetimi leti: konkretno in točno 1. septembra 1999 v Razgledih in pod naslovom Spoštovane učiteljice in učitelji!. Roman Vodeb ga je spremnim dopisom, ki ga tu izpuščamo — kot tudi nekaj manjših delov integralnega, sicer precej dolgega teksta —, poslal uredništvu v presojo sredi avgusta, objavljen pa je bil na prvi šolski dan.
Skratka, tak je bil fleš:
Večna tema.
Vzgojne polemike
V teh dneh, ko se odpirajo šolska vrata in spet spremljamo otroke v šolo, se nam v glavah porodi marsikatera misel. Kaj sploh pričakujemo od šole? Če bi se osredotočili na naziv te (državne) institucije, bi kaj hitro ugotovili, da je šola vzgojno-izobraževalna institucija — torej vzgaja in izobražuje oz. uči. Tudi vrtec je podobno »vzgojno-varstveni zavod« (VVZ), ki pa smo mu skrajšali rečemo preprosto »vrtec«.
Resne in znanstvene vzgojne polemike o otrocih, ki niso bile nasičene z ideološkim ozadjem, je resnici na ljubo omogočil šele Freud s psihoanalitično teorijo nezavednega. Ta zagovarja tezo, da se formiranje tako imenovanega Nadjaza — torej psihične instance, kjer domuje vzgoja — začenja oblikovati že zelo zgodaj. Realno in kruto okolje je tisto, zaradi katerega se mora otrok prilagoditi, da ga okolica sprejme.
Vendar se Nadjaz oblikuje predvsem v prvih letih otrokovega življenja. Enostavneje povedano: v otroštvu se dobesedno zapečati vzgojna usoda otroka. Oče in mati (družina), tudi v povezavi z brati in sestrami vzgojno odločilno vplivata na bodoče otrokovo življenje. Drugi vplivi okolja in drugih »identifikacijskih objektov« po psihoanalitični teoriji sploh niso tako veliki, kot mnogi mislijo — ali bolje rečeno, si želijo. Ko otroka »vzame ulica«, so v vsakem primeru »krivi« starši.
»Danes smo se vsaj malce osvobodili ideoloških namer, karakterističnih za pretekla zgodovinska obdobja in mnoge politične sisteme — vključno z našim socialističnim. Toda vzgojna tendenca ni samo domena cerkve ali socializma. Ljudje si nasploh želijo, da bi imeli ›vzgojeno‹ mladino.«
Pridni in pokorni
Freud je v nekaterih svojih delih bežno in mimogrede omenil, da je otrok »vzgojno zapečaten« doma, v družini, pa še to se zgodi v prvih nekaj let otrokovega življenja. Natančno takrat, ko se potencialno rojeva travma, za katero človek manifestno oboleva šele pozneje — v odrasli dobi. »Majhen človek je dostikrat s četrtim ali petim letom že narejen in šele polagoma kaže tisto, kar že tiči v njem,« pravi Freud v knjigi K psihopatologiji vsakdanjega življenja (DZS, 1975, str. 337).
Če to drži, potem so pritiski na šolo, naj otroke vzgaja, samo refleksija želje po ugodju, v katero smo ujeti v želji, da bi živeli brez »nevzgojene« mladine.
Dilemo, ali je šola — zgodovinsko gledano — nastala zaradi ideološke tendence (bodisi državno-cerkvene ali samo cerkvene) k vzgajanju »mladeži« ali iz interesa, da bi se »mladež« nekaj naučila in koristila državi, puščam odprto. Toda šola si je že od nekdaj prizadevala vzgajati otroke. Da so imela tovrstna prizadevanja močno ideološko ozadje, je tudi jasno. Glavni cilj šole je bil vedno ta, da naredi otroke pridne in pokorne — skratka, krotke. Ali so jih ob tem tudi kaj naučili, mnogokrat niti ni bilo pomembno.
Regljave tete in betežni strici
Danes smo se vsaj malce osvobodili ideoloških namer, karakterističnih za pretekla zgodovinska obdobja in mnoge politične sisteme — vključno z našim socialističnim. Toda vzgojna tendenca ni samo domena cerkve ali socializma. Ljudje si nasploh želijo, da bi imeli »vzgojeno« mladino. Zato si izmišljajo nove in nove vzgojne programe in šolske kurikulume — in pričakujejo, da jim bo mladina ubogala. Strah za lastni užitek je esencialni moment apeliranja na šolo: »Poglejte vendar današnjo mladino! Mi smo bili bolje vzgojeni!«
Kaj pa šola sama? Trudi se na vse pretege, vzgaja, prevzgaja in se postavlja na glavo. Ubogi učitelji ne vedo več, s kakšnimi vzgojnimi prijemi bi se lotili otrok in mladine. Regljave tete in betežni strici pa še vedno blebečejo in s prstom kažejo na njih: »Šola je kriva!«
»Ni res!« bi rekel Freud. Šola ni kriva za »nevzgojene« otroke.
Ne bom trdil, da so za domnevno nevzgojenost krivi starši. Kot avtor teh odločnih stavkov namreč vem, da vzgoja sama po sebi nima cilja. Cilje imamo ljudje v institucijah in regljave tete in betežni strici, ki se pritožujejo nad »nevzgojeno« mladino.
Vzgoja je pač predvsem refleksija družinskih odnosov med otroci in starši. V strokovnih krogih bi se reklo da so »libidinalni objektni odnosi« krivi za takšno in drugačno vzgojno refleksijo v otroku oz. mladostniku. Če odpovedo starševske ljubezenske relacije v odnosu med materjo in otrokom, očetom in otrokom ter materjo in očetom, potem se šola res lahko samo postavi na glavo. Otrok je v vzgojnem smislu samo odraz družinskih odnosov na temo »imeti rad«. In če starševstvo v tem škripa, se ti problemi vzgojno naselijo v Nadjaz — torej v instanco, kjer domujejo morala, etika in vzgoja.
»Da ne bo pomote: mnoge šolske dejavnosti imajo določene vzgojne vplive, predvsem verjetno športne. Otroci se navzemajo določenih navad, kar je navzven prepoznano kot vzgojno dobro. Toda za tisto, čemur v vsakdanjem jeziku rečemo ›nevzgojenost‹, pa vendarle ni kriva šola.«
Kruta realnost je drugačna
V letu [1999], ko se spominjamo 60-letnice Freudove smrti in stoletnice izida njegove prve knjige (Interpretacija sanj), bi lahko vsaj malo trznili ob namigu, da šola vendarle ni vsemogoča vzgojna institucija, ki bo iz naših otrok naredila angelčke. Nobena športna, likovna, glasbena vzgoja, niti nobena druga šolska oz. institucionalna vzgoja ne bo naredila naših otrok pridnih, poslušnih, »lepo« vzgojenih. To je (predvsem) domena staršev.
Da ne bo pomote: mnoge šolske dejavnosti imajo določene vzgojne vplive, predvsem verjetno športne. Otroci se navzemajo določenih navad, kar je navzven prepoznano kot vzgojno dobro. Toda za tisto, čemur v vsakdanjem jeziku rečemo »nevzgojenost«, pa vendarle ni kriva šola.
Vedenjska delinkventnost, kriminal mladostnikov itd. so po določenem psihoanalitskem silogizmu od šole dokaj neodvisne kategorije. Starši so in vedno bodo tisti, ki odločilno vplivajo na otrokovo osebnost skozi tako imenovano primarno identifikacijo v nezavednem Nadjazu. Če bi bila šola zares zmožna oz. kompetentna otroke vzgajati tako, kot si družba želi, potem bi bili otroci že desetletja vzgojeni točno tako, kot veleva in predvideva šolski kurikulum. Mladinskega vandalizma, delinkvence in kriminala že zdavnaj ne bi bilo več.
Toda kruta realnost je drugačna. V prispodobi bi rekli, da ima šola zvezane roke. Toda naj prispodobo še radikalizirama: »Šola sploh nima rok.« Vzgoja je tam, kjer je starševska ljubezen. In otroci ljubijo svojo mamo in očeta. Učitelji za otroka ne predstavljajo objekt ljubezni in (primarne) identifikacije. Učitelji največkrat ne pridejo niti med izbrance za sekundarno otrokovo identifikacijo, ki je vzgojno precej manj učinkovita, saj je samo začasna. Vzgojne pridige učiteljev so zgolj površinske in ne prodrejo v otrokovo podzavest (v nezavedni Nadjaz). Skozi eno uho not, skozi drugo pa ven, kot rečemo.
Kanček vzgojnega upanja
Če sem začel s Freudom, pa naj še končam. Nasvet, ki se sklada s Freudovo teorijo, bi se glasil: »Šola bi imela vsaj kanček vzgojnega upanja, če bi bilo v njej bolj prijetno.«
Starševska ljubezen je za otroka nekaj najbolj prijetnega. Adut, na katerega bi morali vzgojno (in izobraževalno) staviti, je prav užitek — seveda deseksualiziran, sublimiran.
Torej, spoštovani učitelji! Če bodo učenci pri vaših urah uživali in če jim vaš predmet tudi doma ne bo grenil življenja, ste lahko prepričani, da lahko na otroke vzgojno precej bolj vplivate, kot če otroke poskušate disciplinirati s klasičnimi in preživetimi vzgojnimi prijemi.
In še zadnja šolska modrost: poskušajte otroke učiti tako, da bodo ob pridobivanju znanja uživali. Z vzgojo se ne ubadajte preveč. Otroke bomo vzgajali doma. V družini. Z ljubeznijo. V šoli ne bodo dobili starševske ljubezni.