Rubrike
#branje #nove knjige #odlomek
Spomladi leta 1088: Kaotični svet strasti, sovraštva. [odlomek iz romana]
Logo 21.09.2019 / 08.52

Stefan Hertmans: Tujka. De bekeerlinge. »Zahod je nemiren. Prihajajo krivoverci, ki udrihajo po kleru in begajo verne.«

»Je svoboda v tem, da se posmehuješ Maročanom, homoseksualcem in drugim?« — Stefan Hertmans v intervjuju za Mladino, ko se je pred dvema letom udeležili Dnevov poezije in vina na Ptuju.

V majhni vasici na jugu Francije se od nekdaj govori o pogromu in zakopanem zakladu. Konec 19. stoletja v sinagogi v Kairu odkrijejo 1000 let stare dokumente, ki odstrejo skrivnost temačne francoske zgodovine. Sled vodi v čas »svetih vojn«, do mlade kristjanke iz dobro stoječe družine Hamoutal, ki je za ljubezen do sina glavnega rabina Francije pripravljena žrtvovati vse, tudi svojo veroizpoved. Sledimo mladoporočencema, ki postaneta begunca v kaotičnem svetu strasti, sovraštva, ljubezni in smrti, v strahu za življenje izjemne ženske Hamoutal.
Stefan Hertmans (1951) je eden najvidnejših flamskih avtorjev, doma in v tujini nagrajevani pesnik, pisatelj in esejist z zavidljivim opusom in predavatelj. Stalni gost mednarodnih podijev domače in tuje bralce navdušuje z eruditskimi, poetičnimi besedili. Kljub svoji 30-letni pisateljski karieri je Hertmans dočakal največji preboj šele s predzadnjim romanom
Vojna in terpentin, ki ga je utrdil še z zadnjim — Tujka. Slovenski prevod je izšel pri Beletrini.

Stefan Hertmans: Tujka

Galebi lebdijo nad Seno, jutranje sonce sije čez strehe v Rouenu. Pomlad leta 1088 je. Davidu je približno dvajset let, Vigdis Adelais sedemnajst. Na Zahodu je vse bolj nemirno. Čez deželo potujejo prerokovalci nesreč, prosjaki in krivoverci, širijo ideje, ki podžigajo in begajo verne ljudi. Udrihajo po kleru in zatrjujejo, da se prave vere naj ne bi več iskalo v Rimu. Tu in tam kakega možaka linčajo, kmeta prebutajo, kmetijo zažgejo, poravnajo račun s topimi noži ali sekiro. Viteški stan ima na podeželju proste roke in prebivalstvo, ki je dotlej stoletja živelo v relativni svobodi, drži na kratko. Grajska gospoda se gosti s tem, kar odtuji kmetom. Normandijci budno spremljajo vsak izgred. Z navideznim vzdrževanjem reda si pridobivajo točke tako pri ljudstvu kot pri plemstvu.
Štetje listov, štetje ur, štetje dnevov, štetje lun. Vigdis Adelais, skandinavsko-flamska lepotica v razcvetu, se z guvernanto vrača s trga. Njeni z maslom namaščeni in v tesno, z biseri prepredeno figo zviti lasje se močno bleščijo. Po materini strani ima zaobljen obraz. Ozek raven nos, rahlo privihano brado, napeta lica, visoko čelo. Poduhovljen videz, ki bi ga dandanes pripisali intelektualki ali zvezdi alternativnega filma. Svetle obrvi si je po zadnji modi skoraj povsem epilirala, tako kot to vidimo na slikah flamskih primitivcev ali na znameniti Madoni Jeana Fouqueta; kdor bi si jo rad predstavljal v njeni naravni podobi, naj pomisli na zgodnje Eve Lucasa Cranacha. Njene svetlo modre oči so na ulici skoraj vedno spuščene k tlom. Nosi elegantne, nežno zaobljene opanke iz rdečerjavega usnja, ki se izmenjaje razkrivajo med hojo in diskretno kontrastirajo smaragdni obleki in temno modremu jopiču. Starejša spremljevalka je oblečena v črno; vdova je, ki jo je Vigdisin oče najel, da bi skrbela za odraščajoče dekle. Pred njima stopa oproda z osličem in nakupljenimi jestvinami. Hladno je za ta letni čas. Pred vhodom v talmudsko šolo se pritajeno pogovarja skupinica fantov. Ko pride mimo mladenka s spremljevalko, obmolknejo. Vigdis jih ošine s pogledom. Njen pogled se križa s parom iskrivih oči, vidi fanta južnjaškega videza, ki ji brezsramno vrača pogled. Nosi, kot so bili v tistih časih primorani vsi judje, majceno rumeno čepico. Usta se mu razlezejo v nasmeh. Še preden se zave, mu že vrne nasmeh in zardi vse do vratu. Judovski fant, pomisli, judovski fant, ki se mi nasmiha. Prešine jo spomin na pošastno iznakaženo, krvavečo glavo mladega tatiča. Počuti se neumno in neprijetno, ves dan je razdražena in odrezava.

* * *

Starši so prav gotovo kovali poročne načrte za svojo hčer. Tudi bratje so bdeli nad njo; bolje ko se bo omožila, večja bo njena dota in s tem blagostanje in ugled celotne družine. Vigdis se je izražala spodobno in skromno. Učila se je latinščine, imela ure petja, igrala na za tisti čas moderne petstrunske gosli, rada se je šalila z mladimi vitezi, ki so ves čas kaj brkljali okrog hlevov, in oboževala prelepe konje – čeprav ji ježa uradno ni bila dovoljena, se je je vseeno priučila od hlevarjev. Nehala je, ko je eden od hlevarjev stegnil roke po njej. Učila se je presti, tkati, narediti red v kuhinji, kljub materinemu neodobravanju je zadaj za hišo rada pokramljala s preprostimi vaščani. Očeta je izpraševala o skandinavskih bogovih, poganskem izročilu daljnih prednikov.
V družbi guvernante gre na uro petja, le nekaj ulic naprej, v bližnjo cerkev. A namesto da bi se vrnila čez Decumanus, ki bo kasneje dobila ime Rue du Gros Horloge, predlaga, da se še malo sprehodita, in tako se vračata čez Rue aux Juifs. Nekega zgodnjega večera se zgodi to, česar si je želela: mladenič s prijatelji spet stoji pred talmudsko šolo. Vsa zasopla je od vznemirjenja. Približuje se jim, samo še nekaj korakov jo loči od skupinice. Dvigniti mora pogled, mora, preprosto mora ga. Dvigne pogled in se mu zazre naravnost v oči. Preplet oklevanja in neposrednosti njega vznemiri še bolj kot njo. S pogledom vrta vanj, čuti, da mu s tem povzroča bolečino. Čudno sladostrastje ob tem zavedanju jo za trenutek naredi močno in kruto, medtem pa ji pod lepo zašito obleko buta srce. Fantje ne le da molčijo, z nekakšnim presenečenjem pogledujejo mladega Davida Todrosa, ki se sredi svojega govora zatakne, požre slino in zamežika. Tedaj Vigdis Adelais že izgine za ovinkom.

* * * 

Po treh dneh morata dalje. Slišala sta, da so vitezi v mestu spraševali po njiju – na srečo samo pri krščanskih družinah, a kdo ve, kdo vse ju je videl na bregu Loare in presodil, da ustrezata danemu opisu. Z mulo, novimi oblačili in odejami, čutaro vina, culo suhega mesa in eno z maco in moko, se spet odpravita na pot, nemirna in preganjana, pazljiva in tesno drug zraven drugega, korak za korakom po prašnih poteh. Zaloti ju prva junijska vročina, namenjena sta proti jugu, v smeri Bourgesa, mesta blizu mokrišč Sologne. Še preden prispeta tja, ju od glave do pet popikajo žuželke. Mažeta se z balzamom, ki jima ga je dala trgovčeva žena, njuna koža se sveti, zaudarjata, pomaga pa ne. V topli noči pod golim nebom se praskata do onemoglosti, budna poslušata zvoke malih divjih živali, iz bližine se širi neznosen smrad iztrebkov. Pozorna sta predvsem na morebiten zvok konjskih kopit v mraku. Zaradi vročine ne zakurita ognja za odganjanje živali; poleg tega bi bilo to preveč tvegano. David je okrog njunega ležišča zapičil ošiljene palice in nanje razpel živalske kože. Njuna majhna, varna trdnjava, zaspita pa šele ob prvem jutranjem mrazu. V mladem trebuhu Vigdis Adelais raste nekaj, česar še ne razume.

* * * 

Nekaj se je zlomilo v njiju. Okradena in izčrpana se privlečeta do velike kmetije, kjer jima oskrbijo rane z zeliščno mastjo in kjer jima kmet odstopi dve trdi klopi za počitek. Na kmetova vprašanja odgovarjata z enozložnicami, nesposobna povezanega govora. Ko mu povesta, kdo je zabodel Davida, se kmet trikrat pokriža in zdrdra nerazumljivo litanijo, večkrat izgovori besedo Samule. David ga vpraša, kaj hoče reči, toda kmet krčevito odkima, si na usta prisloni skrivenčen kazalec in jima nameni svareč pogled. Na klopi sedita in bolščita predse, dokler ne pade večer. Na polju pred kmetijo se na lepem povsem mirno pase njun konj s culami na hrbtu. Vigdis preganjajo nočne more. Naslednji dan ji narase vročina, močno drgeta. Medicinskega znanja o vnetjih nima, a čuti in ve, da jo peče v dimljah. Več dni traja preden si opomore; David bdi ob njej, njegove rane se celijo, samo iz vboda na zapestju se mu še cedi gnoj. Oskrbujeta si rane. Spirata si jih z izvlečki zelišč, ki jima jih po njunih navodilih priskrbi kmetica. Pijeta bistro juho in jesta piščanca; Vigdis vse izbljuva. Po tednu dni jo David najde v solzah, klečečo ob trdem ležišču, polno strahov, potopljeno v molitve iz mladosti – njena delikatna čipkasta podobleka je vsa umazana od ubornega ležišča, krvavitev in ponavljajočih se vročic, njeni tresoči dlani sta sklenjeni, okrog tankih zapestij ji visi rožni venec: nazaj domov bi šla, ne more, vsega je preveč, noče se odpovedati svojemu Bogu, vse to je nemogoče, čista domišljavost in zdaj je kaznovana za izdajo Boga in staršev, pravzaprav bi si zaslužila smrt, vstopiti mora v samostanski red, se spokoriti za grehe, hudič jo bo že našel. David ne reče nič, poklekne k njej, žebra judovsko molitev, zapre oči, obsedi ob njej. Nato reče: Poti nazaj ni. Če se vrneš v Rouen, ti bodo sodili zaradi krivoverstva. Vigdis brez besed vstane, se uleže na trdo ležišče, iztegne ude in nepremično obleži, kot podoba na gotskem nagrobniku je, z rokami ob krhkem telesu. Komajda diha. Zapre oči.

* * *

V ranem jutru petnajstega marca 1091 se David in Hamoutal še drugič podata na beg, okrog pol štirih zjutraj, ko mesto še spi in je Via Domitia povsem zapuščena; le kakšnih sto metrov od hiše, kjer bi morala biti srečna, ju zdaj šepetajoča in jokajoča Agatha na hitro odpravi. Za zaprtimi domačimi vrati zakonski par Todros objame prestrašena prebežnika, jima da zajetno količino zlatnikov in za teden dni hrane. Zagotavljata jima, da odhajata samo za nekaj časa, da bo sel obvestil rabina, da je ves strah odveč. Oče Todros uporabi posebno besedo za njun beg, imenuje ga alija, beg na višje ležeče, varno zatočišče, neke vrste vzpon – tudi beseda za vrnitev v Jeruzalem. Čudno se sliši, Hamoutal ne razume njene širine, kasneje se bo večkrat spomnila nanjo, ne da bi kdaj zares doumela, kaj točno je mislil stari rabin.
Pohiteti morata: Hamoutal je v sedmem mesecu, da bi v karseda ravni liniji premagala dobrih dvesto petdeset kilometrov bosta rabila kakšne tri tedne. Lahko bi sledila Vii Domitii do Apta, a bi morala vseskozi oprezati za vitezi. To je pretežko in prenevarno: rimska cesta je pravzaprav past in vzpon na Saint-Saturnin je izčrpavajoč. Stari rabin si beli glavo. Sklene, da obstaja ena sama pot, po kateri lahko neopazno pobegneta – morje. Z vozom ju odpeljejo do Gruissana, Hamoutal si čez svetle lase tesno poveže črno ruto. Popoldne se tam vkrcata na ladjo, ki ju v poldrugem dnevu pripelje do ustja Rone, od tam pa po Roni s splavom vse do Avignona. Trije dnevi pretresenosti in šoka; vlada brezvetrje, plovilo se počasi pomika po lenem toku, hrane skoraj nimata. Hamoutal molče bolšči v gube na vodi. Avignon je v tistih časih komaj kaj več od utrdbe v oblasti gospode iz Avignona in Forcalquierja. Tukaj skoraj ne tvegata; nobenemu krščanskemu vitezu ne pade na pamet, da bi iskal v tej smeri. A še predobro se spominjata groženj s prve poti. Hamoutal v prekratkih nočeh na ladji mučijo nočne more.

* * *

Hamoutal je nekega dne po naključju priča javni usmrtitvi prešuštnice. Ženski je islamsko sodišče prisodilo smrt s kamenjanjem. Sklanja se naprej v pesku, okrog nje se pregovarjajo moški. Prisoten je tudi gaon, vodja ješive. Ne strinja se s kamenjanjem, pride do učene diskusije z islamsko policijo. Gaon naredi močan vtis, govori mirno in z avtoriteto. Zbrani ga poslušajo. Na lepem nekdo izza hrbtov prerekajočih se mož vrže velik, oster kamen, ki žensko zadane naravnost v sence. Kot lutka se zvrne v pesek. V množici zavrvi, ljudje se prerivajo in vlečejo, zmerjajo se. Gaonov glas se izgubi v vrvežu. Ženska močno krvavi. Naslednji kamen ji prileti v trebuh. Zdaj ni več poti nazaj. Gaon pobito zapusti prizorišče morije in na zunanjem robu množice uzre modrooko žensko, ki si v solzah grize ustnice. Presune ga; žensko takoj prepozna, prisostvoval je njeni iniciaciji, preseneti ga, da tako brez zavor joka ob ritualu, ki se na žalost še vse prepogostokrat zgodi; je poznala kamenjano? Se je ta primer tiče? Vsakič znova ga prizadene, da islamsko razsodišče ne priznava nobenih odtenkov pri tovrstnih primerih, razprave potekajo že več generacij. Ker ga tujkino sočutje gane, se ji približa. Zakaj jočeš, Hamoutal, jo vpraša. Ob njegovem vprašanju se ji iz grla iztrga pritajen krik, obrne se stran, hoče zbežati. Prime jo za roko. Ne beži, Hamoutal. Hodi ob njej, ko drvi proti hiši, v kateri prebiva z drugimi ženskami. Pozna gaona, ime mu je Shmuel, nenavadno ime za romanitskega grškega Juda iz Aleksandrije. Neprijetno ji je v njegovi družbi, še nikoli nista izmenjala besede. Ponovno jo prime za komolec in vpraša: Zakaj si tako jokala? Kaj se je pravzaprav zgodilo s tabo? Hamoutal zablokira. Zmaje z glavo, se mu iztrga iz prijema, steče v hišo. Gaon se pogladi po bradi, odide dalje. A skupnost je majhna. Nekaj dni kasneje jo vidi, kako sama sedi ob vodi in opazuje ladje ob bregu. Proti pocestnim mačkam meče kamenčke. Prisede in ne reče ničesar. Sonce drsi skozi tople meglice. Pol ure kasneje želi Hamoutal vstati. Ne pusti ji. Zazre se ji v oči. Šele zdaj opazi, da njene modre oči rahlo škilijo; preplavi ga nežnost. Dolge minute molčita. Nato gaon vstane, roko še nekaj časa pusti počivati na njeni rami. Galana, reče v smehu: modrooka. pripravljena še enkrat deliti svojega življenja z moškim. Dolgo zavrača njegovo vse bolj uradno in vsiljivejše dvorjenje, dokler ji rabinova žene ne reče, da bi ji prav ta dosledni moški lahko prinesel ravnovesje in zaščito, ki ju tako potrebuje, da bi lahko stanovala v lepem mirnem domu, da bi gaon zanjo storil vse. Zvečer se obrne po nasvet k rabinu. Ta ji da enak nasvet. V Narbonne da poslati sporočilo, v katerem za nasvet prosi tasta. Ta ji odpiše, da se ima pravico ponovno poročiti in da ima njegov blagoslov. Še nekaj tednov prebedi vse noči, nakar se odloči izbrati življenje, ne brezkončnega žalovanja. Prešine jo, da ti ljudje tukaj tvorijo njen novi dom, da mora izkoristiti priložnost. Odpravi se h gaonovi hiši. Večer je, narahlo prši, vonj vlažnega blaga jo praska v nosu. Potrka na njegova vrata, odpre ji, zagleda njen razdvojeni pogled, prikloni se ji, jo povabi naprej. Hamoutal ga, kot poročni pogoj, prosi za pomoč: vseeno bi rada odpotovala v Jerušalajim. Njena prošnja ga zbode. Molče sedi pred njo in reče: Najprej se poročiva. Poskrbel bom zate. Hamoutal se strinja; gaon položi svoje dlani na njene. Naslednjega dne se oglasita pri rabinu in uredita vse za poroko, ki se bo zgodila čez šest tednov. 

NAROČI SE
#branje #nove knjige #odlomek
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke