Zora del Buono v izpiljenem, kompleksnem in duhovitem slogu postavi nepozaben spomenik svoji babici, ob prikazovanju življenja, odvijajočega se v času vojn in nasilja, ideoloških bojev, ki krojijo svet vse do današnjih dni, pa izriše tudi izvrstno sliko 20. stoletja.

Zora del Buono (1962) se je rodila v Zürichu, po študiju arhitekture pa je kot arhitektka delala v Berlinu. Prvi roman je objavila leta 2008 in z njim takoj pritegnila bralsko in kritiško pozornost. Izdala je še tri romane, napisala pa je tudi dva potopisa. Njeno zadnje in zelo odmevno delo je družinski roman Maršalinja (2020), zdaj v slovenskem prevodu pri Beletrini. Življenje in delo Zore del Buono sta razpeta med ZDA, Švico in Nemčijo.

Zora Del Buono: Maršalinja | Sovraštvo

Kdaj je začela sovražiti svojo mater? Tisti dan, ko jih je mati zapustila? Ko jo je oče zgodaj zjutraj nahrulil, naj vse čevlje, ki niso materini, prinese v izbo, svoje, od bratov in tudi njegove, pa hitro!, in potem s širokimi, ritmičnimi gibi pomete iz veže na ulico nedeljske čevlje iz gladkega usnja, imenitne in manj imenitne gležnjarje, copate, čevlje za na polje in kožuhovinaste škornje, potem pa pometa naprej, tudi ko že zdavnaj ne bo na tleh niti mrvice več? Dvanajst parov damskih čevljev je med speštanimi konjskimi figami ležalo pred vrati njihove hiše, tako da so lahko vsi videli, da je imela Marija več čevljev od katerekoli druge ženske v vasi, kar so tako ali tako vsi vedeli. Da so lahko vsi videli, čemu se je Marija odpovedala. Dvanajst parov izgnanih čevljev pa je pomenilo tudi: mati je odšla z malo prtljage. 

Ali pa je sovraštvo vzniknilo tisti dan, ko se je mati vrnila k njim, s tujčevim otrokom v trebuhu, ko je sicer ponižno, a z avro drznosti, ki jo je obdajala poslej, zlezla z voza, ki jo je pripeljal domov, vedoč, da jo bo Cesaro sprejel nazaj? Je sploh bilo sovraštvo? Navsezadnje Zora matere ni sovražila brez prestanka, včasih je pozabila na žgoči občutek, ki ga še ni znala poimenovati; kako se temu reče, jo je obšlo šele pri njenih štirinajstih letih, ko je opazovala mater, kako ureja šopek rož v vazi in pri tem zamišljeno boža cvetne liste ostrožnika, s pogledom, ki si ga Zora ni znala razložiti, ki pa jo je vznemiril, saj se je zdelo, da prihaja iz nekega drugega sveta, sveta, v katerega Zora ni imela dostopa. Takrat je prvič pomislila: Sovražim te. Prej je v materini navzočnosti zaznala samo nejevoljo, nelagodje, predvsem telesno, kakor da je materin život, nekoč zavetje brezpogojne topline, postal tuj, mogočno žensko telo, ki se ji je neštetokrat preveč približalo in ki si ga ni upala odriniti.

Osemletna gospodinja

Matere ni bilo pet mesecev. Od prvega dne je Cesaro dopovedoval hčeri, da je zdaj ona gospodinja hiše, kar je osemletna deklica brez vprašanj sprejela, oče je jasno povedal, da se ne ve, ali se bo mati kdaj vrnila, in, ne, ni mu povedala, kam gre. Le da ni mrtva, to je vbil v glavo svojim trem otrokom, ni mrtva, to zagotovo ve. Ni mrtva, so si šepetali Franc, Zora in Ljubko, zmeraj kadar je hrepenenje po materi postalo veliko. Na te upanja polne šepete, ki so v teku mesecev postajali čedalje bolj obupani, se je zdaj spomnila Zora, ko se je peljala čez most mimo Ljubka, ne več hlipajočega otroka, ki se je ponoči rad prikradel v njeno posteljo, da bi pri starejši sestri našel tolažbo. Včasih je dišal po medu, zjutraj je imela zlepljene lase, ker je vanje zakopal svoja medena usta. Nekoč je med čiščenjem (gospodinja hiše!) našla lonec medu pod njegovo posteljo in videla, da ima mali Ljubko v življenju cel niz tolažil in da ona, Zora, stoji na vrhu lestvice reševanj: cucljati palec, božati zajčke, lizati med, zlesti k sestri. Potegnil se je, je pomislila, in okrepil, ko je tako stal zraven samokolnice, polne kamnov, in lagodno kadil cigareto, mladenič kostanjevo rjavih las, ko gorski potok bistrih oči in močnih kosti, tako kot vsi v družini – ali skoraj vsi. Čeprav je bila samo tri leta starejša, je čutila do njega materinsko naklonjenost, in to je bilo navsezadnje povezano tudi z loncem medu; kadar je pogledala Ljubka, je zaduhala med, še zdaj. Pospešila je. Pogled s te višine je bil veličasten. Če je kaj ljubila, je bilo to: popoln pregled. In zaradi plaščev iz polne gume je bil novi kamion daleč boljši za vožnjo od starega z železnimi kolesi. Tudi vetrobransko steklo je bilo odličen izum: manj prahu v obraz, skoraj nič solzenja. Vojna je tehniki tovornih vozil prinesla nešteto izboljšav, vsaj to.

Soška fronta

Zora je o vojni vedela veliko. Vsi v dolini Soče so o vojni vedeli veliko. Celo v treh jezikih so šle težke besede večini gladko z jezika: Soške bitke. Battaglie dell’Isonzo. Isonzoschlachten. Za Zoro je bila nemščina lažja kot za druge; v dveh letih dekliškega penzionata na Dunaju se je ne le naučila nemško, temveč si je pridobila nadih določene velemestne noblese, ki v vasi ni bila všeč vsem (natančneje rečeno: skoraj nikomur). Tudi ime vasi je bilo v treh jezikih: Bovec. Plezzo. Flitsch. Kot otrok je po mili volji rekla kdaj tako, kdaj drugače, najrajši pa Flitsch. Flitsch, flič, je zvenel veselo, spominjal je na glitsch, glič, torej na dričanje, drsalnico, na karkoli spolzkega; z brati so prepevali pesmice, se s pobočja gličali, dričali, v zeleno lesketajočo se, ledeno mrzlo Sočo in se obmetavali z gličem, kar je bil družinski izraz za blato in sploh vse, kar je bilo gnusno, polži, na primer, tudi polži so bili glič. 

Reka je imela celo štiri imena. Soča. Isonzo. Lusinç. Sontig. Sicer nihče več ni rekel Sontig, še celo najbolj okoreli cesarsko-kraljevi monarhisti ne; Sontig je potihem poniknil. Si pa še lahko izbiral med slovenskim Soča, furlanskim Lusinç in italijanskim Isonzo. Odkar pa so bili gospodarji doline Italijani … 

Svoboden, vendar uničen

Zavrla je, ko je zavila na vaško cesto. Seveda je vedela, da je nekaj tovora, ki ga je prevažala na kamionu, nevarnega. A nekdo je navsezadnje moral spraviti staro železo na deponijo, vse tiste tulce od smodnika, naboje, bajonete, nekatere za M1895, poljske lopate, razbite keramične ročne bombe z držalom, kose avstro-ogrskih repetirk, včasih tudi cele italijanske puške tipa carcano in seveda jeklene čelade; številnih se je držala kri. Medtem je popolnoma pozabila, kaj je v lesenih zabojih. Ko je vijugala po cesti s prelaza, je za hip pomislila na mater, na tisto, kar ju je kljub vsemu povezovalo in o čemer je mislila, da je bilo pravzaprav vzrok takratne materine vrnitve: ljubezen do tega koščka gorske pokrajine, neznanskega prostranstva ravnine, obdane s hribi, ki so se kot grobi skladi naložili okrog visoke planote, sredi nje pa smaragdno zelena Soča; vzvišena pokrajina, ki se je smrt desettisočih vojakov ni niti malo dotaknila. Preden je zavila, je ujela pogled na hišo staršev. Dobro je zgledala, kompaktno. In uničena manj, kot je pričakovala, ko je držala v rokah Frančev telegram: “BOVEC SVOBODEN AMPAK UNIČEN PRIDITE”.

Vrnitev

Skoraj vsi so se vrnili. Reveži, ki so jih spravili v begunsko taborišče v Bruck an der Leitha, ker niso vedeli, kam naj sicer z njimi. Srečneži, ki so se lahko zatekli k sorodnikom daleč od soške fronte. In potem oni, družina Ostan, ki se je kratko malo preselila v Ljubljano, v hišo, ki jo je oče kupil na začetku vojne. Tistega 24. maja 1915 je malo manjkalo, pa se ne bi mogli niti posloviti drug od drugega, ko je dekan Vidmar med jutranjo mašo sporočil: Italijani so nam napovedali vojno, začenjajo napadati. Oditi morate, vsi, do zadnjega! Spakirajte najnujnejše, po en kovček vsak. Volneno odejo. Hrane za tri dni. Jutri navsezgodaj se zberite na trgu. Pojdite zdaj! Bog vas obvaruj. Amen. 

Niso vedeli, kako dolgo jih ne bo, mnogi so verjeli, da bodo kmalu nazaj, nekateri so zazidali dragocenosti v klet, izpustili kokoši in gosi, koze tudi, krave so gnali s sabo. Župan Jonko je shranil najpomembnejše občinske dokumente v sod in ga dal zakopati na vrtu, sod je po koncu vojne izginil, našli so samo še ostanke sežganih dokumentov, verjetno so jih Italijani uporabili za kurjavo. 

Seveda beg zanje ni bil preprost, brez kamiona, Italijani so ga na začetku vojne zasegli. Vseeno pa so imeli konje in vozove, oče je imel ne le gostišče, temveč tudi prevozno podjetje. Franca so že pred meseci vpoklicali, tako da je bila na begu Zora najstarejša od otrok. Ljubko je vodil zadnjo vprego, Zora sprednjo. Boris je tekal sem pa tja, večinoma pa je hodil sam, žvižgal raznorazne melodije, žilavi devetletnik.
​{opomba}197481{/opomba}