Kulumne
#plačljivost #mediji #delo
Solidarnost je že lepa stvar. Ampak problem je, da je zastonj!
Logo 20.02.2020 / 00.39

S stališča »interesa in potrebe javnosti po kvalitetni informaciji« je čisto vseeno, koliko novinarjev bo Delo še odpustilo.

»Zadnji val odpuščanj na Delu me sploh ne preseneča. Če bi jaz bil medijski lastnik, bi tudi odpuščal novinarje (pa še kakega urednika zraven).”

Zadnji val odpuščanj na Delu me sploh ne preseneča. Če bi jaz bil medijski lastnik — na tako majhnem trgu kot slovenskem, da ne bo pomote —, bi tudi odpuščal novinarje (pa še kakega urednika zraven). Že zdavnaj. Pa ne samo na Delu.
No, za razliko od Petriča, ki nima pojma o kontentu, bi vsekakor rezal malo bolj po pameti. In to ne samo tistih, ki so dejanski ali domnevni tehnološki ali vsebinski višek, ampak tudi tiste, ki ne znajo ali nočejo.
Toda ali je v medijih sploh možno odpuščati po pameti? Če vprašate ljudi iz ceha, prav gotovo ne. Sodeč po reakcijah morajo biti novinarske službe zagotovljene. Društvo novinarjev in novinarski sindikat imenujeta odpuščanja na Delu »nepošteno ravnanje«, »uničevanje časnika«, »rušenje slovenskega novinarstva« — in dodajata:

»Poslovodstvo Dela zato ponovno pozivamo k spoštovanju družbene vloge medija v demokraciji ter upoštevanju interesa in potrebe javnosti po kakovostni informaciji.«

Hja, solidarnost je že lepa stvar. Problem je, da je zastonj!

Interes in potreba javnosti po kakovostni informaciji?

Iz argumentacije DNS in SNS lahko sklepamo, da profesionalnih in socialnih združenj v tej panogi ne zanima, kdo bo »interes in potrebo javnosti po kakovostni informaciji« v resnici plačal — ali da so kvečjemu prepričani, da mora to finančno breme nositi lastnik medija in s pokrivanjem izgube tako rekoč opravljati dobrodelno dejavnost.
Mediji so se znašli v neprijetni situaciji. Pred leti se je javnost z njimi še kolikor-toliko solidarizirala, kadar so ji odpuščali, zdaj pa vedno manj. Ker novinarji še zdaleč niso edini, ki jim slabo gre v poklicu — in najbrž tudi ne najslabše v primerjavi z drugimi.
Problem medijev in novinarjev pa je tudi v tem, da so deležni samo toliko zaupanja, naklonjenosti, simpatij, podpore, kolikor se javnosti pavšalno zdi, da si jih zaslužijo njihovi najšibkejši, da ne rečem najbolj bedni členi.
Novinarski standardi padajo. Pogrošnost, tabloidnost, senzacionalizem, privoščljivost, ektremnost, maščevalnost, moralizem so v vzponu. Profesionalni kriteriji postajajo poljubni in nimajo nobene veze s tako imenovanim »interesom in potrebo javnosti po kakovostni informaciji«. Že sama »interes in potreba javnosti po kakovostni informaciji« sta vprašljiva — a četudi se jima kdo vendarle nameni streči, je to početje gospodarsko gledano popolnoma nerentabilno.

Kvačkanje civilnodružbene drže

Problem pa ni samo v majhnem trgu, na katerem ekonomija obsega ne funkcionira in zato ne omogoča (ponuja) upmarket vsebin. Problem je tudi v tem, da velik, večinski del te javnosti, katere »interes in potrebo po kakovostni informaciji« je domnevno treba zadovoljevati, za te storitve ni pripravljen plačati.
Na lestvici držav, v katerih so ljudje pripravljeni plačati za takšne ali drugačne medijske informacije — celo za tiste klasične, natisnjene, kaj šele za online —, je Slovenija uvrščena zelo, zelo nizko.
Ta mentaliteta javnosti, da je neumno ali vsaj neracionalno plačevati za informacije, če jih lahko dobiš brezplačno — in da potem iz te domnevne varčnosti kvačkajo nekakšno civilnodružbeno držo, da ne rečem pozo informiranega, ozaveščenega, odgovornega, čeprav v resnici samo razpizdenega, razočaranega in ogorčenega državljana —, pa potem prehaja tudi med novinarje v dotični ceh.
Večina novinarjev, ki jih poznam, ni zadovoljna s tem, da so njihovi izdelki zaklenjeni. Vsakdo bi raje videl, da bi čim več ljudi prebralo njihov tekst. To bi jim dalo občutek, da ima njihovo delo nek smisel. Da so rešili domovino. Da so zjebali Janšo. Da so napisali pameten članek in pripomogli h kulturnemu uzdizanju naroda. Ne vidijo pa pravega smisla v tem, da bi s svojim trudom po malem prispevali vsaj nekaj drobiža v to skupno, skoraj prazno (in preluknjano) malho »interesa in potrebe javnosti po kakovostni informaciji«.

Put your money where your mouth is

Put your money where your mouth is. To velja za vse. Hočete konzumirati kakovostne informacije? Izvolite — stanejo pa toliko in toliko. Hočete zbirati, procesirati, distribuirati kakovostne informacije? Izvolite — stanejo pa toliko in toliko — pa ne samo vaše bralce, ampak tudi vaše delodajalce. (Ali bog ne daj celo državo, ki se tudi včasih štuli zraven z raznimi subvencijami.)
Še več! Vam gre na živce tako imenovani alt-right medijski imperij zla? Vas moti, da jih z nepovratnimi sredstvi subvencionira Viktor Orbán? Če ja, potem pač berite nekaj drugega, kar ni zastonj. Oni so uspešni, ker so džabe, in se skozi vašo polnejšo denarnico filtrirajo v vaš kostni mozeg.

Kako bi to šele en Stojan Petrič štekal …

V tej luči so odpuščanja na Delu videti povsem drugačna. Po eni strani je dejstvo, da prodajajo v glavnem vsebine, ki jih po današnjih šegah nerazgledan, podpovprečen bralec lahko napaberkuje vsepovsod drugod — in to zastonj! —, in da počivajo na lovorikah, ki se jih po inerciji spomnijo samo še v Državnem zboru in drugih nepomembnih kabinetih. S stališča »interesa in potrebe javnosti po kvalitetni informaciji« je zato popolnoma vseeno, koliko jih še nameravajo odpustiti. 
Po drugi strani pa je tudi jasno, da ta odpuščanja lastniku ne bodo prav nič pomagala. Seveda bo s tem zmanjšal stroške in naredil firmo vitko, vitkejšo. A kaj, ko nižanju produkcijskih stroškov ne prilagajo vsebine. Nikoli je niso prilagajali. Delo se uredniško (vsebinsko) ne more znebiti kompleksa veličine osrednjega časopisa. Še vedno bi radi bili veliki, zato vse to ne toliko nespametno kot neprilagojeno in nepremišljeno rezanje, krčenje, odpuščanje, ukinjanje (rubrik, prilog, dopisništev …) deluje na Delo tako, kot da bi se drvarji lotili s sekirami in žagami mogočne stare sekvoje zato, da bi jo pomladili in da bi uspevala tako kot včasih.
Bojim se, da je zdaj že prepozno. Lepo sem jim točno to govoril leta 2013, ampak Dušan Zorko je Irmi Gubanec in Marjeti Zevnik pač pustil proste roke. Kako bi to šele en Stojan Petrič štekal …

NAROČI SE
#plačljivost #mediji #delo
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke