»Prirejanje soočenj pred začetkom volilne kampanje med zaenkrat zgolj kandidati za kandidate oz. kandidatkami za kandidatke je tipični tabloidiotizacijski clickbait refleks.«

Točno to. Sicer je imel Golobič v mislih konfrontacijo med Natašo Pirc Musar in Nino Krajnik na N1, ampak očitek »tabloidiotizacije« velja tudi nasplošno. Resno. Volitve so postale trač. Medijski šoder in futer. Postaja napeto. Vsaj po mnenju medijev in prokrastinatorjev na družbenih omrežjih. Ful nas vse zanima, mislijo. Kdo kandidira ali bo kandidiral. Kaj bo kdo o kom rekel. Kaj si o njej misli.

Meni pa je vse skupaj malo smešno. In verjetno se bo zdelo smešno tudi mnogim drugim — vsaj takrat, ko bo volilna udeležba manj kot polovična ali še nižja. Po mojem tretjinska.

Predpriprave na predpriprave

Kar zadeva predpriprave na predpriprave na predsedniške volitve, se naj pomudim pri rahlo nesramni, a ne netočni izjavi Roberta Goloba ob napovedi kandidature Marte Kos. Premier je namreč za Milana Kučana rekel, da »tudi on včasih kozle strelja«. Nekdanjemu predsedniku — ki je endorsal NPM —, bi se namreč zdelo »sistemsko nesprejemljivo«, če bi Gibanje Svoboda po predsedniku vlade in predsednici parlamenta dobilo še predsednico države.

Odkod ta ideja, da za slovensko demokracijo ne bi bilo dobro, če bi ista stranka ali vsaj ista koalicija imela v rokah vse tri formalno najpomembnejše položaje v državi?

V državljanih je prastrah pred politično uzurpacijo moči podobno mislečih oz. pred centralizacijo moči okrog enega političnega pola. Ali drugače: obsesija z delitvijo oblasti. Celo NPM si je v omenjenem pogovoru drznila pripomniti, da bi bil triumvirat Marta–Robert–Urška »nekoliko orbánovski«!

103. člen

Dva dni pred predsedniškimi volitvami 2017 sem napisal:

»Predsedniške volitve so vsiljena psihoza državljanske odgovornosti, ki si je ne upamo relativizirati. Ne upamo se ji upreti in odreči. Ne upamo si priznati sami sebi, da bi čisto komot živeli kot normalni državljani v normalni državi, če ne bi sami neposredno volili predsednika, temveč bi ga namesto nas imenoval nekdo drug, ki smo ga mi sami izvolili že prej — recimo Državni zbor.«

Predsedniške volitve so precenjene. Še zdaj trdim, da bi bilo pametno, če bi prvi odstavek 103. člena Ustave — »Predsednik republike se izvoli na neposrednih, splošnih in tajnih volitvah.« — spremenili tako, da »predsednika republike imenuje Državni zbor«. Recimo z dvotretjinsko večino.

Totalitarni trojček?

Če se torej komu zdi, da je predsedniška funkcija v Sloveniji zelo pomembna, potem rad verjamem, da se mu tak trojček zdi malodane totalitaren. Meni, ki trdim, da je predsedniška funkcija pri nas precenjena, pa niti malo.

Mislim, da bi bilo treba predsednika ali predsednico države izpustiti iz tega bermudskega trikotnika. Zdi se nam logično, po eni strani, da zakonodajna in izvršna oblast pripadata eni in isti stranki ali koaliciji. Povsod je tako. Kot še predobro vemo, izvršna oblast težko funkcionira brez podpore zakonodajne oblasti. V skrajnem primeru se lahko celo sesuje sama vase.

In kaj imata s tem predsednik ali predsednica? Od kdaj je njuna funkcija mišljena kot opozicija? Sta ona/on poldruga ali poltretja veja oblasti, ki bi morala za vsak primer pripadati drugi politični opciji?

Za to je tukaj opozicija

Predsednik ni del sistema checks and balances. Za to je tukaj opozicija. Pa mediji, civilna, družba in še kdo ali kaj. Ker ko sem nazadnje preverjal, je predsednik brez besed, kaj šele polemičnih pripomb podpisoval in dajal naprej v Uradni list še vsak zakon, ki ga je Državni zbor sprejel.

Saj res! Vrle kandidatke vendar nameravajo polemizirati z drugimi odločevalci! Saj vendar pravijo, da ne bodo take kot Pahor! Da ne bodo »tiho«!

No, to nas spet pripelje tja, kjer smo začeli: k »tipično tabloidiotizacijskemu clickbait refleksu«. Ker bolj ko bomo polemizirali, bolj ko bo vsak hotel izraziti mnenje, bolj ko bodo najvišji državni dostojanstveniki nezdruževalni in nepovezovalni — bolje za klike in za naše vsesplošno počutje.